September 2009 - Rafaelova družba

september 2009, letnik 58, številka 8
45-letnica župnij Frankfurt in Mannheim - birma - maša za domovino
Tudi zunaj na stopnišœu so nam zapeli.
Le kdo je prejel tako
lepo cvetje?
Škof Peter, župnik
Martin in ministrant
Florijan v kapeli
klaretincev
Zavolovškova družina si bo
verjetno privzela še enega
harmonikarja.
Tri lepotice Natalija,
Kristina in Helena
Pevska družina Zavolovšek iz
Boœne
Otroci dopolnilne šole iz
Mannheima so nastopili z deklamacijami.
Otroci iz Mannheima
nastopajo v Maria
Einsiedel.
Zakonca Flajšman prejemata
priznanje škofa Petra.
Še malo se uredimo, pa smo
pripravljeni.
Ob koncu pa še darilo za škofa
Pogled iz kapele v Maria
Einsiedel v naravo
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vpraøanja
Leto
duhovništva
Vedno je neko
hrepenenje
Sveta birma – zakrament
Svetega Duha
Zakramenta ozdravljanja
Splav
Slemško nad Vaœami
Vlada pred padcem?
Rafaelova družba
Prisluhnimo domovini
Slovenija moja deæela
Iz æivljenja naøih æupnij
Zgodba
Luœkin kotiœek
Malo za øalo
Oglasi
2
6
7
8
9
10
11
12
14
16
39
41
42
43
Prva str. ovitka: U. Trnkoczy: Piran, Marijo nosijo
Druga str. ovitka: SKM Frankurt: 45-letnica župnij
Frankfurt in Mannheim - birma - maša za domovino
Tretja str. ovitka: L. Bekš: Romanje treh Slovenij,
Sv. Višarje
Œetrta str. ovitka: SKM Stuttgart: Vzgojni seminar za
mlade družine v Langenargnu pri Bodenskem jezeru
Slomškovo jubilejno leto
Letos poteka 150 let, odkar je škof
Slomšek prestavil škofijski sedež iz Št.
Andraža na avstrijskem Koroškem v
Maribor, v mesto, »ovenœano z vinsko
trto«. 4. 9. 1859 je bil slovesno umešœen
v mariborski stolnici. Za to njegovo delo
mu ne bomo nikoli dovolj hvaležni. Med
vsemi deli, ki jih je opravil v blagor svoje
škofije in vsega slovenskega naroda, izstopa prav to njegovo preroško
delo kot Triglav med našimi planinami.
S tem dejanjem se je Slomšku posreœilo zbrati skupaj vse rojake ob
Dravi in Muri, se pravi na Spodnjem Štajerskem, v novo – slovensko
škofijo. Nad 200.000 Slovencem je rešil jezik, vero, kulturo, dom in rod.
S tem dejanjem je Slomšek že zarisal na zemljevidu Evrope našo sever­
no mejo in postavil mejnike tako trdno in globoko, da jih nista mogli
izruvati in prestaviti niti prva niti druga svetovna vojna. S tem dejan­
jem je Slomšek posredno omogoœil, da se je 60 let pozneje prikljuœilo
Prekmurje k slovenskemu ozemlju. Upraviœeno so strokovnjaki za našo
zgodovino zapisali: »Slomšek kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto
v slovenski zgodovini za Cirilom in Metodom« (dr. Fr. Kidriœ, Narodna
enciklopedija IV, 245) in je »svetla zvezda, ki nam je svetila in kazala
pot, po kateri naj hodimo, da rešimo narod iz tujih spon in mu pripra­
vimo sreœnejšo bodoœnost« (Vošnjak I, 131). S tem dejanjem si je Slom­
šek odprl možnost, da je mogel v novem škofijskem središœu ustanoviti
Visoko teološko šolo, ki je bila prva visokošolska ustanova v Mariboru
in kot taka je predhodnica sedanje mariborske univerze.
Iz te Slomškove teološke šole in bogoslovja so prihajali v njegovem duhu
vzgojeni in izobraženi duhovniki. Vedno se je uresniœevalo naœelo: Iz
ljudstva in za ljudstvo; z ljudstvom so œutili, zanj delal, z njim trpeli, ga
uœili in versko, duhovno, kulturno in narodnostno prebujali.
V tem jubilejnem letu, ki je hkrati tudi 10­letnica njegove beatifikacije,
spoznavamo, kako nam je bil, nam je in nam bo potreben Slomšek – naš
prvi blaženi!
Blaženega Slomška potrebuje naša mladina, da bi se ob svojem
uœitelju in vzgojitelju navdušila za tiste ideale, za tiste duhovne in
moralne vrednote, ki mladega œloveka bogatijo in osreœujejo.
Blaženega Slomška potrebujejo naše družine, da bi ob njem, ki je po­
svetil toliko svojih moœi in sposobnosti prav družinam, bile »domaœa
Cerkev«, ognjišœe ljubezni, svetišœe življenja.
Blaženega Slomška potrebujemo duhovniki, da bi po njegovem zgledu
bili pravi slovenski dušni pastirji, goreœi in sveti, pripravljeni služiti
Bogu in ljudem za ceno najveœjih žrtev.
Blaženega Slomška potrebuje naš narod, da bi ob njem ohranil svoje
korenine zdrave in neokrnjeno identiteto v družini evropskih naro­
dov.
(nadškof dr. F. Kramberger v Slomškovem listu 2009/1)
POGOVOR MESECA
Vedno je neko
hrepenenje
Pred petdesetimi leti, natanœno v soboto, 25.
julija 1959, sta se v Oberhausnu, v Porurju
poroœila Lado Oblak in Doroteja Franœiška
Štržišœar. Poroœil ju je takratni pionir slovenske pastorale med izseljenci v Nemœiji, gospod Janez Zdešar. Poroka je bila skromna,
kot so bile skromne vse stvari, ki so jih imeli
in lahko doživljali slovenski izseljenci v
Porurju. Le naboj življenja, življenjska energija je bila velika, nezaustavljiva.
Lado Oblak je pred poroko imel noœni šiht v enem od
številnih rudnikov Porurja, domov je prišel ob petih zju­
traj, ob osmih je bila poroka. Po poroki in skromnem
kosilu ob klobasah in zelju je od utrujenosti omagal in
moral na poœitek. Nevesta Doroteja je skupaj s priœama,
dvema Slovencema, preživljala poroœno popoldne v
nemški družbi, nihœe od njih se še ni znal pogovarjati v
nemškem jeziku. Nemška družina, ki jim je oddajala
stanovanje, je poskrbela, da je po poroki zavladalo
prazniœno vzdušje in da so imeli vsaj kaj za pod zob.
Nenavadna poroœna zgodba, takih danes ni veœ.
Po petdesetih letih, toœno v soboto, 25. julija 2009, sta v
Stuttgartu v cerkvi sv. Konrada Doroteja in Lado Oblak
obhajala zlato poroko. Hœi Ladi z možem Stefanom in sin
Darko z ženo Tino so slavje skrbno pripravili. Bilo nas je
okrog trideset, trideset izbranih oseb, sorodniki in ožji
prijateljski krog. V petdesetih letih se je kolo zgodovine
dodobra zavrtelo. Ni veœ skromnih razmer, kljub trenutni
ekonomski krizi je œas blagostanja. A glejte, zanimivo!
Slavje zlate poroke je vendarle potekalo v duhu prepro­
stosti in skromnosti, v duhu osredotoœenosti na bistveno,
na to, kar je življenjskega pomena in ne s pretirano po­
zornostjo na zunanjost, na videz. Slavje je bilo dvojeziœno,
ker je bila taka tudi publika. Sodelovanje pri poroœnem
zlatem bogoslužju je bilo naravnost vzorno: na razkošno
vrtnico v lonœku so navzoœi obesili napisane dobre želje in
prošnje, ki so jih prebrali, iz ožjega sorodstvenega kroga
2
Dori in Lado Oblak s priœama
je vzniknila nepozabno zapeta Ave Maria, izbrane
liturgiœne pesmi so odzvanjale slovensko versko obœutje.
Med povabljenimi je bil tudi slovenski organist in dirigent
Damjan Jejœiœ. Vse, prav vse je pripovedovalo zgodbo
petdesetih let, zgodbo ljubezni in zvestobe.
Po tako doživetem slavju sem stopil k obema slavljence­
ma in jima zastavil nekaj vprašanj.
Doroteja in Lado, kako sta se sreœala in kako odloœila,
da bosta stopila v skupno zakonsko in družinsko življenje?
Nemogoœe je enostavno odgovoriti na to vprašanje. Na­
jine poti so se odvijale zelo zapleteno. Oba sva rojena v
isti župniji Begunje pri Cerknici, to je na lepi Menišiji na
Notranjskem. A tam sva se poznala samo na videz. Malo
bolj sva se spoznala v Ljubljani, kjer sva bila zaposlena.
Jaz v bolnici, a Lado v gradbenem podjetju. Ko sva se že
malo bolj poznala, je Lado odšel na œrno œez mejo v
Avstrijo in od tam na delo v Nemœijo. Po letu in pol sem
šla še sama za njim v takrat najbolj umazan del Nemœije:
Porurje.
Takrat je tam deloval slovenski duhovnik dr. Janez
Zdešar. Bila sva pri njem na pogovoru in sama sem ime­
la še polno pomislekov, œe je ta najin skupni korak pravi
in œe bova lahko zaœela najino skupno pot. Kot veœni
optimist se je dr. Zdešar na glas zasmejal in rekel, da
zelo dobro paševa skupaj in citiral nama je svetega
Pavla, da je ljubezen potrpežljiva in vse odpušœa, je do­
brotljiva, ni zamerljiva, œe se imava zadosti rada, bo vse
POGOVOR MESECA
šlo. In tako sva se poroœila 25. 7. 1959 v mestu
Oberhausen v Porurju.
Kaj je prva zaljubljenost in kaj je prava in resniœna
ljubezen: razložita to na vajinem primeru.
Po mojem je zaljubljenost tisto, ko na drugem vidiš vse
samo lepo. Ljubezen pa raste poœasi, ko pridejo težave in
znata dva skupaj iskati rešitev, ko zaœneš na drugem is­
kati njegove pozitivne strani. Mama mi je naroœila, pre­
den sem odšla in ji zaupala, da grem v tujino, naj nikoli
sonce ne zaide med jezo ali nesporazumi, vedno naj po­
skušam še isti dan vse urediti. To napotilo nama je tudi
dostikrat pomagalo. In œe danes pogledam nazaj, se na­
ma je to dobro obrestovalo.
Kje je œar vajine poroke v razmerah materialne
revšœine pred petdesetimi leti?
Najbrž se takrat še zavedala nisva, da nimava niœesar.
Ostalo pa nama je v spominu, da sva bila vesela vsake
malenkosti, ki sva jo zopet po valikem varœevanju lahko
kupila. Bila je tudi neka složnost, tako da je vsak vsake­
mu pomagal. Vsak se je tudi z vsakim veselil. Bili smo vsi
kot ena družina.
Zveœer pred najino poroko je prišel k nama na obisk
Ladov prijatelj in v pogovoru o poroki je vprašal, kako
Dori, Lado, Ladi in Darko Oblak v narodnih nošah
bova šla k poroki. Odgovorila sva, da peš. Kar je bilo v
tistih œasih za naju normalno. Vendar je takoj odgovoril
na to, da ima prijatelja, ki ima avto, vendar ne vozniške­
ga dovoljenja. Zopet drugi prijatelj je imel izpit, in tako
so se drugo jutro znašli vsi trije pred najinim stanova­
njem in tako smo se veselo odpeljali k poroki. Nemška
družina, pri kateri sva stanovala, nam je pripravila skro­
mno, a zelo prisrœno slavje.
Kaj ste takrat imeli veœ, kot imamo lahko danes, mislim z vidika œloveških vrednot?
Bili smo skromni, polni idealizma, pripravljeni veliko
narediti za slovensko skupnost. Ta nam je vsem zelo
dosti pomenila. Vsakega novega Slovenca smo bili veseli,
ki ga je naš duhovnik kod odkril; bili smo kot ena druži­
na. Tistih doživetij ne bi zamenjala za nobeno bogastvo.
Iz Slovenije sta se nenadoma znašla izkoreninjena,
prestavljena v novi svet. Kaj je bilo težko in kaj je bil
novi, pozitivni izziv?
Zelo težko je bilo biti tujec med tujci. Nismo znali jezika,
vsaj sama sem se poœutila kot drugorazreden œlovek.
Drugaœne navade, na katere se moraš navaditi. A drugo
je bilo pozitivno, moral si se uœiti nemšœine in se prilago­
diti okolju, s tem smo dobivali širše obzorje. Œez leta pa
zaœneš dobivati obœutek, da nikamor ne spadaš tako, kot
je rekel Trubar »Nikjer dom«. Vedno je neko hrepenenje,
si v Nemœiji in si želiš v Slovenijo, si v Sloveniji in želiš
zopet v Nemœijo.
Tako je: »Nikjer doma, povsod doma« ali pa povsod tu­
jec. Izkoreninjenec.
Od vedno sta v svojo družino sprejemala slovenske
izseljenske duhovnike. Zakaj? To vendarle ni samo po
sebi umevno.
Res je, da sva z veseljem sprejemala vedno vse Slovence,
posebno izseljenske duhovnike, saj so ravno ti za nas
delali in delajo. Ravno tako so zaœeli iz niœ kot mi. Videla
sva, kako se žrtvujejo za nas, da prevozijo po sto kilome­
trov za enega œloveka, da so nam prevajali, z nami hodi­
li po uradih, se borili za naše pravice. Enkrat nas je
obiskal škof Leniœ in je bil par dni pri nas, videl je delo
slovenskega duhovnika in tudi njegovo samoto. Ko je
odhajal, je naroœil, naj obljubiva, da bo vsak duhovnik
dobrodošel, ko se bo znašel v tujini, in tega sva se držala.
S œasom pa nama je to postala dolžnost. In to še danas z
veseljem storiva.
3
POGOVOR MESECA
Doživela sta rojstvo, otroštvo, rast in mladost svojih
dveh otrok. Kako sta to doživljala in kako sta lahko
bila oœe in mati tudi drugih otrok, ki so bili socialno
ogroženi, prizadeti?
Z velikim veseljem sva sprejela najina otroka. Bila sta
nama in še vedno sta najdražje, kar imava. Z njima smo
postali šele prava družina. Veliko veselja sta nama dela­
la. Gotovo je bilo tudi veliko skrbi, ko sta bila bolna. A
tudi drugo, kako jih bova vzgojila za dobra œloveka, in to
med dvema kulturama. Da bosta obvladala oba jezika,
da se bosta œutila tudi sprejeta v družbi, ki ni domovina
staršev. Da se bosta znala pogovarjati tudi s svojo staro
mamo in ostalimi sorodniki. Druga, še veœja skrb je bila,
kako jih vzgojiti, da ostaneta dobra kristjana v tej libe­
ralni nemški družbi. Seveda vsega tega, kot sva bila
midva vzgojena doma, ko je bil svet še tako lep in sva
vero pila z materinim mlekom, nisva tako uspela, kot
sva si želela.
Da pa sva lahko tudi drugim pomagala, je to tudi božji
dar. Jaz prihajam iz velike družine. Bilo nas je devet
otrok. Oœeta smo izgubili med vojno. Mama pa je bila
zelo bolna in tako sva morali s sestro, ki je bila leto in pol
starejša od mene, bilo nama je takrat deset in njej enajst
in pol, prevzeti skrb za mlajše. Najmlajši je bil star osem
mesecev, tako se je že v zelo rani mladosti razvil œut do
bližnjega, posebno do trpeœega. Sreœo sem imela, da me
je moj mož pri tem z veseljem podpiral. Za to sem mu
zelo hvaležna.
Kdaj in zakaj sta se preselila iz Porurja v Stuttgart?
Kakšna sprememba je bila, sta se kdaj kesala za ta
Sorodniki in prijatelji zlatoporoœencev
4
korak? Œe je Stuttgart bližje Sloveniji, je bližji tudi
vrednotam slovenske narodne zavesti?
Mož je vedno želel iti bližje Sloveniji. Tako je izseljenski
duhovnik gospod Turk Ladu pomagal pri iskanju služ­
be. Tudi zame je bilo odprto mesto socialne službe pri
Škofijski Karitas Rottenburg­Stuttgart. Tudi v Ober­
hausnu sem bila zaposlena pri Škofijski Karitas Essen.
Ko sem dala tam odpoved, mi je direktor Karitas dejal,
da naj ostanem tam, »kjer nekaj ste – tam morate šele
nekaj postati«; na to sem se veœkrat spomnila, ko sem
prišla na novo mesto. Meni je bilo veœkrat žal, da smo
se selili. Vse se je bilo treba na novo uœiti. Tudi ljudje,
Slovenci so bili drugaœni. Imeli so druge cilje. Prišli so v
Nemœijo, da bi œim prej zaslužiti dovolj denarja in se
vrniti nazaj v domovino. Na vprašanje, kdaj gredo do­
mov, je bil odgovor: drugo leto in tako je šlo »vsako leto
drugo leto«.
Tako mislim, da tudi niso mogli razviti tistega œuta do
narodne zavesti in povezanosti.
Slavje zlate poroke je pokazalo, da sta se dobro vživela
v slovensko in nemško skupnost tukaj v Stuttgartu. Kaj
je bilo pri tem najtežje? In kaj vama je dajalo pogum?
Mislim, da smo preko moje službe in s pomoœjo naših
otrok hitro dobili stik s Slovenci in Nemci. Stanujemo v
isti fari, kjer imamo slovensko mašo. Pri nemški fari sem
bila veœ let v župnjiskem svetu in tako so se hitro razvila
prijateljstva. Tako je bilo tudi pri slovenski skupnosti.
Težava je bila bolj v raztresenosti naših ljudi. Vsak še
tako majhen uspeh pa mi je dajal pogum za delo naprej,
tako pri moji družini kot pri slovenski skupnosti.
POGOVOR MESECA
Razpetost med Slovenijo in Nemœijo, med prvo in drugo domovino, je znaœilna prav za vajino generacijo.
Jaz sam pogosto govorim o praznih svetišœih,
zapušœenih domovih v Sloveniji, ki so bili prvotno namenjeni - kot svetišœa nepopisnih žrtev in odrekanj vašim otrokom. Œisti in idealistiœni namen, ki pa ni
imel svoje idealne izponitve. Kako vidita vse to?
Vsi smo živeli tam nekje in za tam. Nikoli za sedaj in
tukaj. Drugim sem vedno govorila, kakšen nesmisel je to,
a vsi smo delali isto napako, hranili in garali za naša
»svetišœa, ki pa jih ne bomo nikoli uživali«. Odtegovali
smo sebi, svojim otrokom samo zato, da bi se enkrat
vrnili v domovino. Vedno bolj prihajam do zakljuœka, da
je domovina tam, kjer so tvoji dragi. Za Jude pravijo, da
kamor gredo, nesejo svojo hišo s seboj. Za nas bi bilo
tudi dobro, œe bi živeli to modrost.
Kako doživljata in gledata na spremembe v Sloveniji?
Od prvega rojstnega dne slovenske samostojnosti intenzivno spremljata razvoj demokratizacije v domovini. Kaj lahko reœeta danes, smo na pravi poti?
Z velikim veseljem sva oba in tudi najina otroka doživeli
samostojnost naše domovine. Mogoœe smo vsi malo
preveœ priœakovali. Z veliko zaskrbljenostjo gledava, ka­
ko naša demokracija propada. Cerkev še danes nima
prave svobode. Vrednote v narodu izginjajo. Ko poslu­
šam dogajanje v našem parlamentu, se mi zdi, da je kot
v otroškem vrtcu. Dosti se govori, a niœ ne pove. Ko bomo
gledali na prave vrednote in ne samo, kaj imamo, bomo
na pravi poti.
Koliko je ura slovenske pastorale med izseljenci v
Nemœiji? Jemljejo nam naše centre, ponekod ukinjajo
naše župnije, hoœejo nas integrirati v nemške strukture. Kako naj ohranimo svojo istovetnost in utrjujemo
svojo neodtujljivo narodno identiteto?
To vprašanje je zelo težko! Imam obœutek, da nas ljudje,
zaposleni pri nemški Cerkvi, gledajo, kot da sami nismo
zreli, da bi lahko sami odloœali. Kar sami odloœijo, da se
moramo enostavno vkljuœiti v njihovo cerkev. Jemljejo
nam naše pravice in sami odloœijo, kaj potrebujemo.
Mislim, da bi morali odloœno povedati, kaj hoœemo.
Vedno veœ starih in oslabelih bo, za duhovnika bo vedno
veœ dela. Tudi mlajša generacija ima previco do svojega
jezika in do identitete svojih staršev, babic in dedkov. Œe
veš za svoje korenine in si nanje ponosen, bo lahko zra­
sel klen znaœaj. To je tudi ena od nalog naših izseljenskih
duhovnikov in razlogov, da se še naprej borijo za obstoj
naših centrov.
Kaj bi priporoœila mladim ljudem, ki stopajo na skupno zakonsko pot? Se jim to splaœa? Kje je pravzaprav
œar kršœanskega zakona?
Da, vsakemu bi rada povedala, kako se to obrestuje. Da
se znata dva spoštovati skozi oœi vere, kot nam sv. Pavel
toliko pove o plemeniti ljubezni. Ko so težave v zakonu,
naj se obraœajo k Sv. Duhu, da jim pokaže pot naprej. Da
naj se na zakon dobro pripravita. Za vsako stvar moraš
imeti šolo, za zakon, ki traja do konca življenja, pa gre
brez vsake šole. V zakonu naj išœeta drug drugega in ne
vsak sebe.
Vajina beseda tolažbe in upanja: bolnim in ostarelim,
ki tiho ugašajo v Nemœiji in si morda želijo domov, v
Slovenijo, œe ne živi, pa vsaj mrtvi?
Podprla bi jih v njihovi odloœitvi, da so ostali tu. Œe nima­
jo veœ svojih ljudi, bodo v domovini še bolj osamljeni. Tu
imajo vsaj mogoœe prijatelje in znance, ki jih bodo od
œasa do œasa prišli pogledat. Tu je naš duhovnik, ki jih bo
obiskal, in povedala bi, da smo vsi na isti poti. Umreti pa
moramo tako vsi, tudi œe gremo v Slovenijo. Spominjam
se œloveka, ki je ležal v bolnici in na vprašanje, œe si želi
domov, mi je odgovoril: »Kam naj grem? Dom, v kate­
rem smo živeli, je porušen, žena je mrtva, sin je poroœen
in njegovi otroci so sedaj že starejši, kot sem bil sam ob
odhodu v Nemœijo. Potem sem bil stric iz Nemœije, ki je
prinesel darila in zopet odšel. Veste, postali smo si zelo
tuji.« Tu je umrl in je tukaj tudi pokopan.
Vajin nasvet otrokom tretje generacije, ki jih imamo v
slovenski župniji v Stuttgartu kar dosti. Kaj bi jim
dala za popotnico?
Naj se pridno uœijo slovensko. Veœ kot znaš, veœ veljaš, da
poznajo korenine svojih dedkov in mamic. Ko odrastejo,
bodo veseli, ko bodo lahko obiskali svoje sorodnike in se
znali z njimi pogovarjati. Poznali bodo vsaj malo obiœaje
svojih prednikov.
Pe še želja za Našo luœ. Kaj ji vošœita in želita?
Naši luœi pa želiva, da bi še dolgo svetila med nami izse­
ljenci. Tako kot nas že veœ kot petdeset let povezuje,
obvešœa in bodri, da ostanemo zvesti narodu in našim
kršœanskim nazorom.
Pogovorjal se je Zvone Štrubelj
5
SVETA ZNAMENJA
Sveta birma ∑
zakrament
Svetega Duha
Prejem birme je naš binkoštni praznik.
Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem
kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se
bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se
zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po
eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom ... (Apd
2,1­4).
Pred tem prejemom Svetega Duha (birmo) so bili apo­
stoli plahi in si niso upali javno govoriti o Jezusu. Bili so
zelo nesamostojni. Prihod Svetega Duha, ki ga na tako
slikovit naœin opisujejo Apostolska dela, pa jih je opogu­
mil in so takoj zaœeli pogumno govoriti o Bogu na naœin,
kakor je Jezus govoril o njem. Ljudje so jih razumeli,
œeprav so bili tam zbrani iz raznih narodov in jezikov.
Sveta birma je prejem Jezusovega Duha, ki nam daje
govoriti o božjih delih v jeziku, ki je razumljiv vsem.
Najbolj je razumljiv jezik dobrih dejanj bližnjim. Tega
vsi razumejo.
modrosti. Z nevsiljivimi nasveti, tolažbo in spodbudo
lahko mnogim zelo veliko koristimo.
Dar moœi nam vliva pogum, da se brez strahu
sreœujemo z življenjskimi izzivi in vztrajno premaguje­
mo ovire ter uspešno premagujemo težave in pri vsem
tem pomagamo tudi drugim. Dar moœi deluje v nas
tako, da si upamo sprejeti odgovornost za svoje
odloœitve. Mnoge odloœitve, ki jih sprejmemo v dobi
odrašœanja, nas spremljajo vse življenje.
Dar vednosti nam pomaga pri uœenju za življenje. V
sodobnem svetu je treba veliko vedeti in znati. Zato je
treba odkrivati dobre poti do pravih informacij in jih
pravilno izbirati in uporabljati. Pri tem nam pomaga
znanje o veri in kulturi, ki nam širi in poglablja pogled
na življenje.
Dar pobožnosti nas vabi, da postajamo vedno bolj
podobni Bogu. Zgled nam daje najprej Jezus s svojimi
dejanji ljubezni do Boga in bližnjega. V tem so ga zve­
sto posnemali svetniki.
Dar strahu Božjega nas spodbuja, da najbolj spoštu­
jemo Boga, sebe in druge ljudi. Zato bi ta dar lahko
imenovali tudi dar spoštovanja in lepega odnosa.
Odpira nam zavest, da so vse naše sposobnosti najprej
božji dar. Zato se Bogu zahvaljujemo zanje in se ne
bahamo, kot da bi bilo vse samo naša zasluga.
Sveta birma ljudi popolneje poveže s Cerkvijo, jih
bogati s posebno moœjo Svetega Duha in jim tako
nalaga strožjo dolžnost, da kot resniœne Kristusove
priœe z besedo in dejanjem razširjajo in branijo vero
(KKC 1258).
Darovi Svetega Duha
Dar modrosti nam pomaga tako živeti, da radi upora­
bljamo svoje izkušnje in izkušnje drugih dobrih
kristjanov, zlasti staršev, botrov, uœiteljev in
katehetov, vseh dobrih prijateljev. Ta dar nas
uœi tehtati in presojati razliœne možnosti in iz­
birati tiste, ki so po božjem nauku za nas naj­
boljše.
Dar umnosti nam pomaga globlje spoznavati
in dojeti pomen posameznih dogodkov, odloœitev
in smisel življenja. Za globlje spoznanje ži­
vljenjskih vrednot si je treba vzeti œas. Temu
služijo tudi posebni dnevi duhovnega poglablja­
nja, npr. duhovne vaje pred birmo ali pred po­
membnimi dogodki v življenju.
Dar sveta nas usposablja, da se pametno
odloœamo in znamo svetovati tudi drugim. Frankfurt. Birmanca Aleks in Florijan se predstavita
Nasvetov drugim ne vsiljujemo, to nas uœi dar škofu.
6
KATEKIZEM
Zakramenta ozdravljanja
295. Zakaj je Kristus ustanovil zakramenta pokore
in bolniškega maziljenja?
Kristus, zdravnik naših duš in teles, ju je ustanovil
zato, ker more biti novo življenje, ki nam ga je podaril
po zakramentih uvajanja v kršœanstvo, oslabljeno in z
grehom celo izgubljeno. Zato je Kristus hotel, da nje­
gova Cerkev nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in
odreševanja po teh dveh zakramentih.
ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE
296. Kako se imenuje ta zakrament?
Imenuje se zakrament pokore, sprave, odpušœanja,
spovedi, spreobrnjenja.
297. Zakaj obstaja zakrament sprave po krstu?
Novo življenje milosti, prejeto pri krstu, ni zatrlo sla­
botnosti œloveške narave, tudi ne nagnjenja h grehu
(se pravi poželjivosti). Zato je Kristus ustanovil ta za­
krament za spreobrnjenje kršœenih, ki so se z grehom
oddaljili od njega.
298. Kdaj je bil ustanovljen ta zakrament?
Vstali Gospod je postavil ta zakrament, ko se je na
velikonoœni veœer prikazal svojim uœencem in jim re­
kel: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite,
so jim odpušœeni; katerim jih zadržite, so jim zadrža­
ni« (Jn 20,22­23).
299. Ali kršœeni potrebujejo spreobrnjenje?
Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v ži­
vljenju kršœenih. Spreobrnjenje je nenehna naloga za
vso Cerkev, ki je sveta, a ima v svoji sredi grešnike.
300. Kaj je notranja pokora?
Notranja pokora je vzgib »strtega srca« (Ps 51,19), ki
ga božja milost nagiba k temu, da odgovori na usmi­
ljeno ljubezen Boga. Vkljuœuje žalost ter odpor do
storjenih grehov in trden sklep v prihodnje niœ veœ ne
grešiti, in zaupanje v božjo pomoœ. Hrani se z upanjem
na božje usmiljenje.
301. V kakšnih oblikah se izraža pokora v kršœanskem življenju?
Pokora se izraža na zelo razliœne naœine, zlasti s po­
stom, z molitvijo in milošœino. Kristjan more te in
mnoge druge oblike spokornosti uresniœevati v vsak­
danjem življenju, zlasti v postnem œasu in v petek, na
dan pokore.
302. Katere so bistvene prvine zakramenta sprave?
Bistveni sta dve prvini: dejanje œloveka, ki se spreobr­
ne po delovanju Svetega Duha, in odveza duhovnika,
ki v Kristusovem imenu podeli odpušœanje in doloœi
naœin zadošœevanja.
303. Katera so spokornikova dejanja?
Spokornikova dejanja so: skrbno spraševanje vesti;
kesanje, ki je popolno, kadar izvira iz ljubezni do
Boga, in nepopolno, œe temelji na drugih nagibih, ter
vkljuœuje sklep, niœ veœ ne grešiti; izpoved, ki obstaja v
priznanju grehov pred duhovnikom; zadošœevanje ali
pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi
škodo, ki jo je povzroœil greh.
304. Katerih grehov se je treba spovedati?
Spovedati se je treba vseh še ne spovedanih velikih
grehov, katerih se œlovek spomni po skrbnem spraše­
vanju vesti. Spoved velikih grehov je edina redna pot,
da dosežemo odpušœanje.
305. Kdaj smo se dolžni spovedati velikih grehov?
Vsak vernik, ki je prišel v leta razloœevanja, se je dol­
žan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu,
in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.
306. Zakaj se je mogoœe pri zakramentalni spovedi
spovedati tudi malih grehov?
Cerkev živo priporoœa spoved malih grehov, tudi œe ni
nujna v strogem smislu. Spoved malih grehov nam
pomaga pravilno oblikovati vest, se bojevati zoper zla
nagnjenja, se dati Kristusu, da nas ozdravi, in napre­
dovati v življenju Duha.
Radio Ognjišœe
od 1. 9. 2009 naprej
oddaja svoj signal
le na satelitu
Eutelsat W2,
veœ na www.ognjisce.si.
7
MLADINSKA STRAN
Splav
Draga Petra!
S fantom še nisva dolgo skupaj, pa sem zanosila. Vem, da ga premalo poznam in tudi on ni prepriœan, da
sva zares za skupaj. Pravi mi, da je bolje, œe splavim. Kako naj se odloœim? Vedno se mi je zdel splav
nekaj popolnoma nesprejemljivega. Œe obdržim otroka in ostanem sama, ne bo imel oœeta, pa tudi mene
je strah, da bi šla sama v življenje. Ali ni za otroka bolje, œe se sploh ne rodi, œe se že vnaprej ve, da bo
nesreœen ali vsaj zaznamovan?
Vesna
Draga Vesna!
Razumem, da ti ni lahko. Veœ odloœitev je pred tabo. In
vendar je najpomembnejša ta, ki zadeva tvojega oziro­
ma vajinega otroka. Œeprav je tako zelo odvisen od
tebe, ta otrok že obstaja in je najprej božji otrok! Od
spoœetja dalje je oseba in ima neumrljivo dušo. Tudi œe
je mogoœe predvideti, da bo živel v težkih okolišœinah,
da mu po vsej verjetnosti ne bo prihranjeno trpljenje,
morda, ker »ni zaželen« ali ker ne bo imel pravega
oœeta, ga ne smemo prikrajšati za življenje, ki mu je že
podarjeno. Ob še tako velikih predvidljivih stiskah se
ne moremo postaviti za razsodnika, ali zato res ne bo
mogel biti sreœen in si želeti življenja. Otrok je ne­
dolžen, ni kriv za položaj, v katerem je bil spoœet; s
8
splavom bi dodali eni napaki še veœjo, hujšo, smrtono­
sno. Kot mati boš ti ostala prva, ki mu boš lahko dala
ljubezen in varnost, ki prihaja najmoœneje iz spozna­
nja, da smo ljubljeni. Kljub nepredvidenosti dogodkov
se še vedno lahko odloœiš, da si otroka želiš, da ga
želiš sprejeti. Razumem tvoj strah pred tem, da boš
morala iti z njim sama v življenje. Toda, ne boj se tega.
Imaš starše, ki so ti v oporo. Tudi otrok sam ti bo
opora, œeprav ti bo spremenil naœin življenja. On sam
ti bo spodbuda za borbo v trenutkih, ko se boš poœutila
samo. Zagotovo pa nam, ko se odloœimo za življenje,
tudi Bog pošlje vedno nekoga v pravem trenutku, da
lažje prebrodimo težave.
Strinjam se pa, da je tvegano skleniti zakonsko zvezo
z nekom, ki ni pripravljen sprejeti odgovornosti, samo
zaradi otroka. Vendar kljub težavam življenje samske
matere ni brezizhodno. In brez lažnega upanja ostaja
možnost, da sreœaš koga, ki te bo pripravljen sprejeti
tudi z otrokom. Predvsem pa bi s tem, ko bi se odloœila
za splav, storila veliko škodo tudi sebi. Trpljenje ma­
ter, ki so se za to odloœile, ostaja skrito, a niœ manj
resniœno. Psihološke posledice se lahko kažejo v
razliœnih težavah – od œustvene otopelosti do nerazlo­
žljive agresivnosti na otroke, posebej dojenœke; do
obœasnih depresivnih obdobij, pogosto v œasu, ko bi se
moral roditi otrok, do nezavednega primerjanja po­
zneje rojenih otrok z »nesojenim«, do zaskrbljenosti,
da nikoli ne bo mogla biti dobra mati itn. Vse to pa
kaže, da se kljub vsemu zavedajo, da so že bile mame
in da tisto živo bitje v njih ni bila le sluz ali skupek
celic. Bil je œlovek. Otrok je blagoslov, pa œeprav je
spoœet nenaœrtovano, nezaželeno. Œe ga znamo spre­
jeti, nam pomaga, da zapustimo svojo sebiœnost, mor­
da nezrelost in nepremišljenost, in damo življenju (in
sebi) novo možnost.
Petra
SLOVENSKA DEDIØŒINA
Slemško nad VaËami
Podružniœna cerkev sv. Križa
Vaœe, starodavno naselje pod Slivno in drugimi
zasavskimi vrhovi, imajo bogato zgodovino, ime pa
zapisano v številnih uœbenikih in strokovnih knjigah
doma in po svetu. Posebno znane so postale po letu
1877, ko so prišla v javnost odkritja prazgodovinskih
grobov. Za cerkvijo sv. Križa, kakšna dva kilometra
nad Vaœami, se dviga planota, ki ji domaœini pravijo
Spodnja in Zgornja Krona. Tu je prazgodovinsko nase­
lje, ki je bilo središœe kovinske obrti, zlasti
ploœevinarstva in železarstva. Od zaœetka 8. stoletja
pred Kristusom do prihoda Rimljanov je bila to
cvetoœa naselbina Ilirov in Keltov.
Železna ruda, železarska tradicija, vodni viri in ugo­
dna prisojna lega so tudi v srednjem veku ponesli
sloves Vaœ po Kranjski in drugih deželah. Že v 12.
stoletju naj bi po izroœilu na Vaœah imeli cerkev, v prvi
polovici 15. stoletja pa so postali že tako pomembni,
da so dobili trške pravice. Iz prvotne mengeške pra­
župnije so se Vaœe izloœile leta 1392 kot vikariat, kar
pravzaprav že pomeni zaœetek samostojne župnije. Ta
je postala v 18. stoletju nadžupnija in nekaj œasa v 19.
stoletju tudi dekanijsko središœe. V Valvasorjevem
œasu je delovalo na Vaœah veœ fužin. Še v zaœetku 19.
stoletja so tu kopali in topili železovo rudo. Te je zaœelo
primanjkovati, nastajala so pomembnejša železarska
središœa, zato je kraj zaœel nazadovati. Leta 1951 so
izgubili tudi veœ kot 500 let star naziv trga. Ostalo pa
je marsikaj, kar vabi k obisku in ogledu.
Ob obisku Vaœ se bo vsakomur ustavilo oko tudi na
cerkvi, ki se s svojim belim zvonikom dviga sredi goz­
dnega zelenja s 670 metrov visokega vrha, ki mu
pravijo Slemško. K njej se da priti z avtom skozi
Klenik. Ob poti tja stoje številne kiparske stvaritve, ki
opozarjajo obiskovalca teh krajev, da je v pomebnem
prazgodovinskem kraju. Poveœana vaška situla v
Kleniku naredi prav poseben vtis.
Še bolje pa je, œe se odpravite na vrh k cerkvi po ka­
kšni stezi, saj jih kar nekaj vodi gor. K cerkvi sv. Križa
na Slemško so že nekdaj kazale pot kapele s skrivnost­
mi žalostnega dela rožnega venca. Kraju so rekli tudi
Kalvarija. Na mestu sedanjega svetišœa pa je, kakor
pripovedujejo domaœini, najprej stala majhna kapela.
Leta 1765 naj bi jo postavil vaški župik dr. Matevž
Rozman. Ta kapela je bila obokana in je imela en sam
oltar. Zaradi moœvirnatega zemljišœa so se stene kape­
le ugrezale in je bilo veliko razpok v zidovih. Po 110
letih se je svetišœa »usmilil« župnik Tavœar in postavil
veœjo cerkev, ki jo je posvetil ljubljanski škof Janez
Krizostom Pogaœar. Ta cerkev je imela na proœelju
stolpiœa po vzoru cerkve na Zasavski Sveti gori. Znani
velikonoœni potres leta 1895 jo je moœno poškodoval.
Tedanji župnik Poœ se je lotil temeljitega popravila. Na
novo je prizidal prezbiterij in zvonik ter vhod postavil
ravno na nasprotno stran, kot ga je imela prejšnja.
Leta 1906 so napravili za cerkev tri nove oltarje in
prižnico, izdelal jih je Andrej Rovšek, podobar iz
Ljubljane. Tako podobo je imela cerkev vse do 3. julija
1990, ko je v viharni noœi vanjo trešœilo in je vse lese­
no z ostrešjem in opremo vred pogorelo. Z vztrajnim
delom so domaœini že veliko obnovili.
Slemško je po zapisanih podatkih že veœ kakor 170 let cilj
romanj ob petkih v postnem œasu. Tako se razbere iz
oznanilnih knjig. Domaœini se še spominjajo predvojnih
pobožnosti ob petkih v postu, ko so pred cerkvijo imeli
štante, prodajali so preste, ki so jih spekle domaœe gospo­
dinje in jih gor prinesle kar na palicah. Tudi zdaj se vsak
petek v postu zbere precej molivcev križevega pota.
(iz knjige Duša le pojdi z mano Francija Petriœa)
9
KOMENTAR MESECA
Vlada pred padcem?
Nedavno je ena najuglednejših mednarodnih
inštitucij za ekonomske ocene razmer
v posameznih državah objavila oceno
o Sloveniji.
Kljub težkim gospodarskim razmeram ekonomska ocena ni
slaba, domaœi ekonomisti je ne bi podpisali, zelo negativno pa
so ocenili politiœne razmere. Napovedali so možnost bližnjega
razpada vladajoœe koalicije. Zanimivo je dejstvo, da so to mo­
žnost domaœi politiœni analitiki skoraj enoglasno zavrnili.
Pri tem so na eni strani izhajali iz ustavnopravnih ovir, na
drugi pa iz šibkosti opozicije, ki sama ne more sestaviti
veœinske vlade. Možna in verjetno najboljša bi bila velika koa­
licija: Pahor­Janša. Res je, da se vladne stranke oziroma njiho­
vi voditelji najbolje ne razumejo med seboj, toda njihova želja
po vladanju je tolikšna, da pretehta vse razlike in celo sovra­
štvo.
Nobena skrivnost ni, da si zaradi izjemno težkih gospodarskih
razmer noben politiœno razmišljajoœ ne želi prevzeti v roke
politiœnega krmila. Število nezaposlenih se bliža najtežjim
razmeram po osamosvojitvi. Najhuje je v Prekmurju, kjer naj
bi zaprla vrata Mura, ena najveœjih konfekcijskih tovarn v
Evropi. Brez dela naj bi œez noœ ostalo preko 3000 delavcev. V
veliki meri so to ženske, ki so zaradi nizke izobrazbe in tudi
fiziœne iztrošenosti, o kateri pa nihœe noœe govoriti, skoraj ne­
zaposljive. Stiska teh delavk in cele regije je tolikšna, da ljudje
zapiranja nekaterih drugih tovarn skoraj ne opazijo. Vzrokov
za propadanje te nekoœ ugledne tovarne je veœ. Na prvem
mestu gotovo kriza tovrstne dejavnosti v Evropi. Nenazadnje
pa gre tudi za posledice nekdanje komunistiœne ekonomije, ki
je gledala predvsem na zaposlenost prebivalstva, ne pa na
ekonomsko prihodnost panoge. Groteskno je bilo opazovati
njihove nedavne demonstracije pred vladno palaœo. Konœali so
jo z dvigovanjem pesti in petjem Internacionale. Kot da je
edina rešitev v povratku komunizma. Demonstrantom se je
pridružil tudi nekdanji predsednik države Milan Kuœan. Na
prvi pogled je izrazil solidarnost s svojimi rojaki. Glede na
dejstvo, da je v Sloveniji desetletja imel, v veliki meri pa ima
še, v rokah škarje in platno, bi za okolje, iz katerega izhaja,
lahko kaj storil. Na gospodarskem podroœju seveda. Mož je
izjemen politiœni talent, vendar ni nikoli imel posluha za go­
spodarsko problematiko. Njegov predmet zanimanja je bila
10
zgolj oblast. V tem pogledu je
najœistejši dediœ nekdanjih
družbenopolitiœnih razmer in
komunizma nasploh. Œe je po
nakljuœju kakšen dobroname­
ren poslovnež, ki razpolaga s
kapitalom, gledal posnetke teh
demonstracij s komunistiœno
ikonografijo, bo gotovo trikrat
premislil, predno se bo odloœal
za investicije v tej nesreœni po­
krajini sicer izjemno dobrih in delovnih ljudi. Z ljudmi, ki vidi­
jo zgolj enobarvno preteklost, ni mogoœe graditi prihodnosti.
Kot vse kaže, se je zrušil tudi imperij Boška Šrota. Mož je sodil
v Kuœanov krog, vendar je nehal biti poslušen. Podse je spravil
ne le vso pivovarsko industrijo, ampak še vrsto drugih dejav­
nosti. Celo dva najuglednejša œasopisa. Œeprav sta morala
podpirati pred volitvami sedanjo vladno koalicijo, si je ni pri­
dobil. Mož je praktiœno propadel na celem nivoju, a ni obubo­
žal. Najveœ mu je škodila težka gospodarska situacija. Hotel je
postati popoln lastnik in se je zato prekomerno zadolžil.
Državne banke mu niso hotele podaljšati kreditov in prodajajo
zastavljeno premoženje. Ker je pred tem nekaj koketiral s
prejšnjo vlado, dejansko jo je izrabil, nato pa izdal, ga je ta
korak spravil v tolikšno nemilost pri nekdanjih tovariših, da
mu niso pripravljeni odpustiti. Izdajalcev nihœe ne mara in
mož je ostal sam.
Gornje pisanje je daleœ od naslajanja nad težavami sedanje
leve vlade. Razmere so preresne in ljudje bodo trpeli. Ljudje z
roba in pod njim tonejo vse nižje. Ne glede na svojo politiœno
nerazgledanost niso krivi za obstojeœe razmere. Slovenija go­
spodarsko drsi v razmere pred nekaj leti. Napredek v zadnjih
letih je že izniœen. V konkretnih razmerah se œlovek sprašuje,
kje so »naši« gospodarstveniki. Gotovo jih vladajoœa koalicija
ne bi pripustila k vladi. Toda gre za ljudi, gre za državo
Slovenijo! Morali bi se oglašati vsaj v œasopisih in opozarjati na
napake v preteklosti in sedanjosti. Ne mislimo ideološke, am­
pak gospodarske. Tako pa vleœejo najveœjo korist zaradi
obstojeœih razmer nekdanji komunisti. Kažejo na svojo »uspe­
šno« preteklost, ko so vsi imeli delo. Ljudje jim verjamejo, ker
jim nihœe ne ponudi drugaœnega odgovora. Œeprav zasebno
vedo, da plaœujejo ravno za njihove grehe.
Ob naslednjih volitvah se bomo znova œudili volilnim izidom.
Krivce bomo iskali vsepovsod, le pri sebi ne. Napuh je pogled
kratkovidneža v prihodnost.
Stane Granda
RAFAELOVA DRUÆBA
Drugi Vi©arSki DneVi mlaDih
in ≈moje korenine?«
Dvanajst nasmejanih, a veœinoma neznanih obrazov se
je v œetrtek, 30. julija, sreœalo in spoznalo, da bi skozi
štiri dni brskalo za svojimi koreninami, odkrivalo lepoto
Kanalske doline in spletlo prijateljstva s sovrstniki z
vsega sveta. Po œetrtkovem spoznavnem veœeru v
Žabnicah smo se v petek odpravili v Rezijo, kjer smo
prisluhnili Luigi Negro, predsednici kulturnega društva
Rozajanski dum, ki nam je predstavila prelepo dolino,
življenje v njej ter rezijanšœino. Odveœ je pisati, kako
nam je sreœanje z njo in Rezijo seglo v srce. Še polni
vtisov iz Rezije smo popoldne pod vodstvom Silvestra
Gabršœka odkrivali Kanalsko dolino, proti veœeru pa se
že pridno vzpenjali po stari romarski poti na Svete
Višarje. Po nastanitvi v Ehrlichovem domu smo se zbra­
li pri sv. maši, po njej pri veœerji in nato pri pogovoru in
prepevanju narodnih pesmi. Kar prehitro je minil veœer
in že je bilo jutro, ko smo kar med zajtrkom prisluhnili
radoživemu in dinamiœnemu predavanju mag. Klemena
Žumra o sodobnem izseljenstvu. Vse do takrat sprego­
vorjene besede in porajajoœe misli o slovenstvu smo
premlevali ob poti na Kamniti lovec, pogled pa sprošœali
ob prelepem razgledu na bližnje in daljne vrhove.
Popoldne je sledilo izœrpno predavanje msgr. Janeza
Puclja, voditelja Zveze slovenskih izseljenskih duhovni­
kov v Evropi, ki nam je spregovoril o naših koreninah in
o razdvojenosti, ki jo œutijo Slovenci zunaj domovine.
Zadnji veœer smo preživeli zbrani pri sv. maši ter v pre­
pevanju in veselem druženju s skupino iz Šentjošta, ki
vsako leto priskoœi na pomoœ pri romanju treh Slovenij,
ter s skupino romarjev iz Društva prijateljev poti sv.
Jakoba v Sloveniji, ki so na Svete Višarje priromali kar
iz Ljubljane. Œas je kar prehitro minil in že je bila tu
nedelja in prazniœno romanje treh Slovenij, kjer smo
Udeleženci 2. Višarskih dnevov mladih ob
Rabeljskem jezeru
udeleženci z veseljem priskoœili na pomoœ organizator­
jem, sodelovali pri romarski maši in s œajem postregli
utrujenim romarjem.
Naj za konec objavimo še dva vtisa udeležencev višar­
skih dnevov mladih.
V dneh, ko se zdi, da se moralna naœela v slovenski
družbi rušijo kot hišica iz kart, je sreœanje, kot je bilo
višarsko, pravo spremenjenje na gori ­ upanje, ne upa­
nje, vera, da je lahko drugaœe, oživi. Ducat vrstnikov,
ki se jim kršœanstvo in slovenstvo takorekoœ pretakata
po žilah, ki med hribolazenjem obœudujejo božjo ustvar­
jalnost in ob veœerih prepevajo slovenske narodne pe­
smi ... Taka moœ lahko spremeni ves svet! V tem krogu
somišljenikov sta me navdala mir in varnost. Ni besed,
ki bi me negativno vznemirjale, ni hrupa, nejevolje, hi­
tenja. Telo uživa v pogledu na mogoœnost gora, redko­
besednem veœernem sprehodu, duh se napoji ob jutra­
njem kleœanju pred Najsvetejšim. Sama milost!
Œeprav vem, da bo ta veliœastni obœutek žal hitro zble­
del, moœan dotik Svetih Višarij ostaja. Še posebej, œe ga
bom z vraœanjem h Kraljici Evrope redno obnavljala.
Moja mama, uœiteljica slovenšœine, svoje uœence veliko­
krat opominja, da bi morala vsaka slovenska družina
na knjižni polici imeti Sveto pismo, Prešerna in
Cankarja, na dvorišœu pa posajeno lipo. Predlagala ji
bom, naj v ta izbor prida še družinsko romanje na
Svete Višarje ­ kraj, kjer se vsak izmed nas lahko vedno
znova uœi biti Slovenec in hkrati navdušeno živeti
kršœansko brezmejnost.
Urška Makovec (Vipava, Luksemburg)
Višarje so romarska pot prihodnosti Slovencev po vsem
svetu. So naše upanje in priložnost.
Na nas mladih stoji svet in mi na Višarjah!
Aleš Košir (Kranj)
romanje treh SloVenij
21. romanje treh Slovenij je 2. avgusta 2009 na Svetih
Višarjah ponovno zbralo množico rojakov z vsega sveta.
Po predavanju Silvestra Gaberšœka »Kje so meje?« je sv.
mašo ob somaševanju šestnajstih veœinoma izseljenskih
duhovnikov daroval koprski pomožni škof dr. Jurij
Bizjak, po krajšem kulturnem programu, ki je sledil sv.
maši in ki ga je s petjem popestril Fantovski pevski zbor
Dobrova, pa so se romarji zadržali ob prijetnem druže­
nju in klepetu.
11
PRISLUHNIMO DOMOVINI
kje so meje?
Spoštovani vsi, ki ste prišli na letošnje romanje treh
Slovenij na Višarjah!
Naslov letošnjega pogovora je: »Kje so meje?« s pod­
naslovom: »sedaj, ko mej ni veœ«. To starodavno, 649
let staro Marijino romarsko središœe na Višarjah je
zaradi svoje zemljepisne lege in zgodovinske vpetosti
v tisoœletno zgodovino Kanalske doline morda najpri­
mernejši kraj za tovrstno razmišljanje in pogovore.
Od prazgodovine pa vse do zatona rimskega cesarstva v
drugi polovici 5. stol. je bila dolina pod nami, ki je zname­
nita tudi po tem, da je pri Žabnicah razvodje med
Jadranskim in Œrnim morjem, poznana kot strateško po­
membna pretoœna pot med Venetio (Furlanijo) in Norikom
(Koroško), zato tudi ime ‚kanal‘, ki se na vzhodnem delu
razcepi še na odsek proti Posoœju in v Gornjo Savsko doli­
no. Ta delœek raja za Triglavom, ki se razprostira med
vzhodnimi Karnijskimi Alpami na severozahodu in zaho­
dnimi Julijskimi Alpami na jugovzhodu, so naši davni
predniki, ki so se œez Moravska vrata podali proti Jadranu,
poselili v drugi polovici 6. stoletja. Zgodovinske razmere,
gospodarski interesi zemljiške gospode so od poznega
srednjega veka privabljali v dolino v vse veœjem številu
nemško govoreœe prebivalce, nekoliko manj tudi sosedne
Furlane. Po I. svetovni vojni so ta prostor zaœeli zasedati
Italijani, ki so danes veœinski prebivalci.
Ta kratek pogled v zgodovino na ‚tromeji‘ želi biti sa­
mo v oporo za izhodišœe našega pogovora o meji, ki se
je prav na tem prostoru v razliœnih œasovnih obdobjih
oblikovala, spreminjala, ohranjala, krepila, slabila.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika pod besedo
meja preberemo razlago:
meja -e stil. ­e ž, rod. mn. mej in meja (e)
1. œrta, ki loœuje, razmejuje države ali ozemlja: meja pote­
ka, teœe po vrhovih gor; oznaœiti mejo; državna, obœinska
meja / Slovenija in Madžarska imata skupno mejo; presto­
piti mejo / ta meja je strateška, utrjena / publ. položaj na
meji je napet; mejni državi sta na meji pripravljeni za mo­
rebiten spopad // œrta, ki loœuje, razmejuje zemljišœa, par­
cele: kositi œez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se
tožita zaradi meje / meje igrišœa so slabo oznaœene
2. s prilastkom kar loœuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne,
pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdr­
ževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premiœna
/ knjiž. meja loœnica
12
3. mn., publ., s prilastkom podroœje, obmoœje: država je po
vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci
zunaj meja Slovenije v tujini, tujih državah; meje znanja se
širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov, po predpisih
4. navadno s prilastkom doloœena najvišja ali najnižja
stopnja, velikost œesa: meja se je premaknila navzdol, nav­
zgor; prekoraœiti predpisano starostno mejo / kritiœna,
spodnja meja / doloœiti meje, v katerih obœine predpisujejo
višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti, komaj
še rentabilno
5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos
preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena
6. navadno v zvezi živa meja: vrsta strnjeno nasajenega
nizkega grmiœevja, navadno za ograditev, razmejitev: ne­
govati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja
• odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje
ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar
ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upo­
števati doloœene norme; ekspr. to presega vse meje izraža
nedopustnost œesa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne nare­
dijo pa niœ zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do
skrajne meje pošten, zelo pošten; to je res le do doloœene,
neke meje, le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej stori­
ti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. œez
mejo jo je popihal, odšel je ilegalno v tujino
* fiz. meja elastiœnosti najveœja obremenitev, ki še ne spre­
meni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri
se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina,
do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmor­
ska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno
mejo udeleženci bojev za prikljuœitev slovenske Koroške in
Štajerske.
Toliko o pojmu besede meja v leksikonu; seveda bi k temu
lahko pridali še veliko drugih vsebin besede meja.
Danes se bomo zaustavili ob pomenu ‘naše’ meje ozi­
roma etniœne ali narodnostne, to je tiste meje, pod
katero je zajet celoten slovenski kulturni prostor v
domovini, zamejstvu, zdomstvu po Evropi in na dru­
gih celinah, kar pomeni veliko veœ kot obmoœje, ki ga
je opredeljevala ‘majniška deklaracija’ Matije Majerja
Ziljskega sredi 19. stol.
Od 1. maja 2004 je R. Slovenija polnopravna œlanica
Evropske zveze. Verjetno še nismo povsem pozabili
dolgoletnega prizadevanja, da bi bili kot država spre­
jeti v Evropsko zvezo in na tak naœin brez meja pove­
zani z rojaki v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, le še
tisti na Hrvaškem so ostali zunaj velike skupnosti.
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Praznovanja na posameznih mejnih prehodih z najvi­
dnejšimi posvetnimi in cerkvenimi dostojanstveniki in
državniki, kot npr. zgodovinsko odštevanje sekund
Romana Prodija v vlogi predsedujoœega komisarja
Evropske skupnosti in Antona Ropa ­ takratnega pred­
sednika Vlade Slovenije na železniški postaji v Novi
Gorici. Podoben scenarij se je ponovil decembra 2006
ob vkljuœitvi Slovenije v ‘Schengensko obmoœje’, kar je
pomenilo dejansko odpravo ‘zapornic’ s policijskimi in
financarskimi kontrolami na mejnih prehodih. Za pre­
bivalce v obmejnem pasu na obeh straneh in za tiste,
ki so veœkrat doživeli ‘uœinkovito’ delovanje obmejnih
organov, so bili ti dnevi kot izpolnitev najbolj drznih
otroških sanj, ki œloveka napolnijo z nepopisno sreœo,
ki je ni mogel skaliti noben kritiœen pomislek, še tu in
tam skrit v drobceni izjavi nekaterih posameznikov.
Konœno smo v Evropi oziroma Evropa je odkrila, da
smo njeni in od vedno tu in da smo od zdavnaj njen
sestavni del na zelo pomembnem in obœutljivem
stiœišœu med evropskim severom in jugom, vzhodom
in zahodom.
V preteklosti so nas zgodovinske okolišœine v posame­
znih obdobjih bolj ali manj delile in tlaœile pod razliœne
upravne in državne oblike in v nekaterih predelih tudi
vidno oslabile, tako da smo se kot nekoœ strnjena na­
rodnost, zlasti na zahodnem in severnem Koroškem
povsem utopili v germanskem svetu, medtem ko je na
zahodnem narodnostnem robu etniœna meja domala
ostala nespremenjena od naselitve, ko je bila med
Langobardi in našimi predniki dogovorjena meja s
sklenitvijo ‘pakta jajca’ – o tem piše furlanski zgodo­
vinar Pavel Diakon v ‘Historia Longobardorum’ v 8.
stol., pa vse do druge polovice 20. stoletja. Stanje na­
šega življa v Porabju na Madžarskem je bilo do devet­
desetih let preteklega stoletja zavito v skrivnost in
prepušœeno v varstvo proletarskega bratstva, prekrite­
ga z madžarsko tanœico; medtem ko smo se za avto­
htono slovensko manjšino na Hrvaškem zaœeli zani­
mati šele pred kratkim.
Raznolikost naravnih danosti in razgibana površina
slovenske dežele sta ob prepletanju civilizacijskih,
etniœnih in zgodovinskih tokov sooblikovali svojstveno
slovensko kulturo, ki v sebi nosi alpske, panonske,
mediteranske in dinarske prvine. Kako raznovrstna je
njena sestava, pove že podatek, da govorimo 62
nareœij, povezanih v osem razliœnih skupin, ki se med
seboj moœno razlikujejo, tako da je ob neki priložnosti
ženica iz Nadiških dolin dejala obiskovalcu iz osrednje
Slovenije:”Westa sa se tažkwo zastwopamo, ma poje­
mo pa wsije glih.” Zares je zanimivo, kako se je od
domnevnega prvega zapisa slovenskih besed na
Rathisovem oltarju v œedajski stolnici iz 8. stol., mimo
Brižinskih spomenikov iz 10. stol., Rateško­celovškega,
Œernjejskega ali Œedajskega, Starogorskega in Stiškega
srednjeveškega rokopisa lahko v œasu protestantizma
izoblikoval enoten slovenski knjižni jezik. Poveden je
Trubarjev uvod k Prvemu delu Noviga testamenta iz
leta 1557, kjer piše: »Pri prevodu sem se potrudil,
glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razu­
meti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec,
Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi
tega sem ostal kar pri domaœem kmeœkem sloven­
skem jeziku, kakor se govori na Rašœici, kjer sem se
rodil. Nenavadnih in hrvaških besed nisem hotel pri­
mešavati niti si novih izmišljati …”
Od takrat so morala preteœi skoraj štiri stoletja, preden
se je bila v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta
1810 prvikrat zapisala beseda Slovenija kot prostor, ki
doloœa ozemlje, na katerem živijo Slovenci, torej kot
naša ‘domovina’.
Pot od prve omembe imena pa do njenega udejanjanja
je bila trnova, naporna in dolga. Zanjo so vse svoje
moœi zastavljali predvsem duhovniki (poleg že omenje­
nega Matije Majerja Ziljskega škof A. M. Slomšek,
Gregor Einspiler, prekmurski Fran Ivanocij, Jožef
Klekel st. in Jožef Borovnjak, beneški Œedrmaci od
Trinka do Gujona, primorski velikani Virgilij Šœek,
Jakob Ukmar, nadškof F. B. Sedej, Lojze Bratuž in ti­
sti, ki danes prav tako zavzeto nadaljujejo njihovo
delo med njimi; Lojzka Bratuž, Vilem Cerno, Luiggia
Negro). Od nekdaj je bila zelo pomembna vloga knji­
ževnikov (od F. Prešerna do Pavœka, prvi se je postavil
po robu ne le nemškutarjem, ampak tudi Vrazovemu
krogu, drugi pa se je na œelu Društva pisateljev posta­
vil po robu ‘jugoslovanskim skupnim jedrom’) in mno­
gih kulturnih delavcev, razumnikov pa tudi posame­
znih politikov, predvsem pa nepregledne množice
vseh, ki so za te cilje darovali svoja življenja.
Se nadaljuje
Silvester Gaberšœek, Sv. Višarje, 2. avgusta 2009
13
SLOVENIJA MOJA DEÆELA
13. taBor SloVenSkih otrok Po SVetu
Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kon­
gresa je letos že trinajstiœ zapored pripravila Tabor
slovenskih otrok po svetu, ki je v œasu od 1. do 8. av­
gusta potekal na Ptujskem, v centru šolskih in obšol­
skih dejavnosti na Spuhlji. Udeležilo se ga je 47 mla­
dih rojakov v starosti od 12 do 15 let iz Italije, Nemœije,
Avstrije, Velike Britanije, BiH, Srbije, s Hrvaške,
Švedske in Singapurja. Za dobro družbo in izvajanje
pestrega programa je pod »taktirko« vodje tabora
Luke Klopœiœa in njegovega sodelavca Andreja Štrusa
poskrbelo veœ animatorjev skupin, od katerih jih je
nekaj že stalne kongresne ekipe; Davor Mesiœ iz BiH in
Gregor Jesenko iz Avstrije pa sta že prav veterana, saj
sta bila veœ let udeleženca taborov, zadnji dve leti pa
vodita svoji skupini otrok.
Tabor je namenjen spoznavanju dežele prednikov na­
ših mladih rojakov iz sveta, predvsem medsebojnemu
druženju, povezovanju in tkanju prijateljskih vezi. Ena
glavnih nalog enotedenskega bivanja je ohranjanje in
spodbujanje slovenskega duha: s slovensko besedo in
pesmijo, spoznavanjem in doživljanjem slovenske kra­
jine, naših obiœajev in ljudi. Zato organizatorji osrednji
del programa namenimo šoli slovenskega jezika, ki sta
jo letos vodili Živa in Nataša Safran, na pomoœ je
priskoœila tudi Špela Vidmar.
Tabor pa ni zapolnjevala le šola, bil je to tudi œas
izletov, športnih in družabnih iger, glasbenih
veœerov, bližnje Terme Ptuj so nudile tudi priložnost
za obilo kopanja. Ogledali smo si mesto Ptuj, obiska­
li so nas predstavniki Slovenske vojske, spoznali smo
postopek peke kruha in znamenite potice. V igri smo
prepotovali Evropo, zaplesali nekaj znamenitih ple­
sov s Ptujskega, si ogledali izdelavo kurentove maske
in tako poskrbeli za œudovite spomine, ki jih bomo
prav gotovo obogatili na naslednjem taboru v letu
2010.
J. Œ.
16. taBor SloVenCeV Po SVetu
Letos je Izseljensko društvo Slovenija v svetu sprejelo
vabilo županje mag. Bernardke Krnc in pripravilo svoj
16. tabor Slovencev po svetu v Šmarjeških Toplicah.
V soboto, 4. julija, je bila najprej maša v šmarješki
župnijski cerkvi. S pomožnim mariborskim škofom dr.
Petrom Štumpfom so somaševali domaœi župnik Janez
Zdešar, izseljenski duhovniki Anton Štekl z Dunaja­
Linza, p. mag. Jože Lampret iz Gradca, Zvone
Podvinski s Švedske, novi provincial slovenskih lazari­
stov Pavle Novak CM in Marko Japelj, župnik v
Tržišœu. S pesmimi in branjem prošenj so sodelovali
dijaki RAST 38 iz Argentine.
Prireditev se je nadaljevala v Termah Šmarješke
Toplice. Na terasi je uradni program zaœel domaœi
Mešani pevski zbor Plastoform z dirigentom Milanom
Pavliœem, ki je zapel slovensko državno himno in hi­
mno Slovenija v svetu. Plesno toœko je izvedla Plesna
skupina Triglav iz Winnipega pod vodstvom Kristine
Majowski. Navzoœe je pozdravil predsednik SVS
Boštjan Kocmur, dobrodošlico pa je izrekla tudi župa­
nja mag. Bernardka Krnc (rojena je v zdomstvu, v
Hamburgu). Že v konferenœni sobi je pozdravil mini­
ster akad. dr. Boštjan Žekš, Marij Maver v imenu
Slovenske prosvete v Trstu in Ana Viœiœ Stegu, predse­
dnica Društva Slovencev v Parizu.
Letošnja okrogla miza z naslovom Kako se povezuje­
mo in kako bi se želeli povezovati je imela namen, da
Tabor slovenskih otrok po svetu je v œasu od 1. do 8. avgusta potekal na Ptujskem.
14
SLOVENIJA MOJA DEÆELA
bi predstavniki skupnosti zunaj Slovenije povedali,
kako navezujejo stike s Slovenijo. Pogovor je vodila
Cecilija Fink, ki je tudi predstavila govornike.
Spregovorili so Sergij Pahor iz Trsta, dr. Viktor
Leber iz Argentine, Stani Revinšek iz Belgije, Anton
Štekl z Dunaja, Milan Ribiœ iz ZDA in Klemen Žumer
iz Bruslja. V svojih izjavah so pokazali, kako raznolika
je izseljenska populacija: od potomcev izseljencev iz
daljnih œasov pa do najnovejših, ki jih ne žene v svet
potreba po zaslužku ali umik pred terorjem, ampak
študij, izobraževanje, politika in služba v državnih
oziroma evropskih ustanovah. Eni bolj, drugi manj so
povedali, kaj bi potrebovali, da bi se okrepila sloven­
ska zavest rojakov po svetu. Veœ je bilo govora o potre­
bi, da se nagovori mladina in na nujno pomoœ iz
Slovenije, tako uradno (državno) kot neuradno, dru­
žinsko, prijateljsko.
Po okrogli mizi so se gosti pomaknili v bližnji gozdiœek
z mizami in klopmi, kjer so se okrepœali z okusnim
piknik­kosilom. Tam je sledil še popoldanski program
z nastopom že omenjenega zbora Plastoform, dijakov
RAST 38 ter skupine Triglav.
Športniki so tudi prišli na svoj raœun, predvsem nogo­
metna ekipa SVS, ki se je pomerila z ekipo iz Šmarjete.
Vreme je bilo ves œas negotovo, kar ni splašilo igralcev
in gledalcev, predvsem pa ne tistih, ki so izbrali kopa­
nje v termalnih bazenih.
Gregor Batagelj
*
Kongregacija za svetniške zadeve je izdala dokument
Nihil obstat, kar pomeni, da niœ ne nasprotuje zaœetku
škofijskega postopka za beatifikacijo božjega služabni­
ka salezijanskega duhovnika in misijonarja Andreja
Mladi igralci iz Berlina z uœiteljico Magdaleno
Novak po uspešnem nastopu v Hamburgu
Majcna. Zdaj je torej v postopku napoœil trenutek, ko
krajevni škof javno objavi prošnjo postulatorja za
zaœetek postopka in povabi k zbiranju dokazov, na
podlagi katerih se bo odloœalo o smiselnosti zaœetka
uradnega postopka. Krajevni škof se bo na podlagi
tega in ostalega zbranega gradiva odloœil o zaœetku
postopka za beatifikacijo božjega služabnika. Božji
služabnik Andrej Majcen se je rodil 30. septembra
1904 v Mariboru. Od leta 1935 do 1979 je deloval kot
misijonar na Kitajskem in v Vietnamu, ter od 1979 do
1999 v ljubljanski nadškofij, kjer je 30. septembra
1999 umrl.
*
V murskosoboški stolnici sv. Nikolaja je bila 26. julija
sveta maša ob 97. obletnici posvetitve. Daroval jo je
domaœi škof Marjan Turnšek.
*
V zadnjem œasu smo priœe pogostim vlomom in kra­
jam v cerkvah na Primorskem. Ob tem škofijski ordi­
nariat Koper izraža svojo zaskrbljenost in ogorœenost.
Od notranjega ministrstva priœakuje, da bodo naredili
vse, da se taka dejanja ne bodo veœ ponavljala in da
bodo odkrili njihove storilce.
*
Slovenski navijaœi na hokejski tekmi v Ingolstadtu
Vlada bo varœevala, hkrati pa je 30. julija sprejela
osnutek proraœunskega memoranduma za obdobje
2010–2011. Proraœunski primanjkljaj naj bi za leto
2010 znašal 4,8 odstotka, za 2011 pa 3,5 odstotka
BDP. Skladno z zakonom se je s 1. avgustom minimal­
na plaœa povišala za 1,4 odstotka in se dvignila na
597,44 evrov bruto. Sicer pa je bila julijska inflacija
0,9­odstotna deflacija. Prviœ so se znižale cene tudi na
letni ravni. V letu dni so padle za 0,6 odstotka.
15
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Že kar nekaj œasa v naši slovenski
skupnosti ne moremo veœ organizirati slovesnosti prvih svetih obhajil
naših slovenskih otrok pa tudi ne
veœ slovesnosti birm. Ker so naši
rojaki razkropljeni po kakih desetih podroœjih Anglije in Walesa
(deloma tudi Škotske), jih je težko
oskrbovati s slovensko pastoralo,
posebno s slovenskim veroukom
za njihove najmlajše. Ker torej ne
živijo strnjeno in je prve generacije
slovenskih priseljencev na tem otoku vedno manj, vedno veœ pa je
tudi družin iz mešanih zakonov, je
že ustaljena praksa, da redno prejemajo zakramente v svojih lokalnih angleških katoliških župnijah.
Tako je tudi naša 15-letna
Jacqueline Lavriœeva, hœerka
Romana in Eileen ter vnukinja našega dobrega Ivana Lavriœa iz
Edmongtona (London), letos (2.
marca) prejela zakrament sv. birme v svoji župnijski cerkvi na
Arnos Grove. Zakrament ji je podelil westminstrski pomožni škof
mgr. John Arnold ob somaševanju
maminega strica duhovnika Johna
Connelyja. Birmanska botrica je
bila njena teta Pauline. Slovesnosti
so se udeležili še nadvse sreœni
dedek Ivan in striœek Johnny Lavriœ
ter babica Eileen Galvin.
Mladi Jacqueline želimo vsi skupaj
polno sreœe in božjega blagoslova!
»Pepin kraški vrt« je na tradicionalni razstavi cvetja in vrtov v
Hampton Courtu v Londonu prejel
zlato medaljo.
Inž. agronom Borut Benedejœiœ iz
Škrbine pri Komnu in Tanja Godniœ
iz Pliskovice na Krasu sta že nekajletna znanca in prijatelja »Našega
doma« v Londonu. Pri nas sta živela leta 2005, ko je Borut delal in
prakticiral pri urejanju londonskih
parkov in privatnih vrtov. Dobra in
nadvse ljubezniva ter izredno inteligentna in razgledana Tanja je za
Boruta tukaj gospodinjila in skrbela
za veliko stvari.
Prijetno sem bil preseneœen, ko
sem v zaœetku julija prejel ljubezni-
Sreœna dedek Ivan in babica Eileen ob birmanki Jacqueline
16
vo vabilo, naj ju obišœem in si
ogledam njun »Pepin kraški vrt«,
ki je na že tradicionalni in prestižni razstavi vrtov in cvetja v
Hampton Courtu v Londonu prejel
prav tako zelo prestižno zlato medaljo.
Že 22. junija sta zaœela postavljati
in urejati ta njun kraški vrt, ki je
potem na razstavi od ponedeljka,
6. julija, pa do nedelje, 12. julija,
požel absolutni uspeh in prejel
zlato medaljo. To je prav gotovo
tudi prvi tako velik uspeh, ki ga je
na tem podroœju v Londonu prejel
kak Slovenec, œe je sploh kdajkoli
sodeloval na tako prestižni razstavi te vrste.
Vsekakor sta Borut in Tanja naredila v Londonu izredno veliko promocijo Slovenije in poskrbela za njeno
še veœjo prepoznavnost v svetu –
hkrati pa tudi za prepoznavnost
œudovitega slovenskega Krasa.
Iz srca jima vsi slovenski londonski
prijatelji in znanci œestitamo in želimo še veliko podobnih uspehov.
S. C.
Z rednimi mašami v kapeli Doma
za slovenske rojake iz Londona
in okolice priœenjamo, po kratkem presledku v mesecih juliju
Borut Benedejœiœ, zlati medaljist za Pepin kraški vrt, na razstavi v Londonu, Tanja Godniœ in
župnik S. Cikanek
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
in avgustu, zopet na drugo nedeljo v septembru (13. septembra
2009) ob 4. uri popoldne. Lepo
vabljeni!
Župnik S. Cikanek
JOŽE KVAS je odšel v veœnost
Naš dobri rojak Jože Kvas iz
Wolverhamptona pri Birminghamu
je 20. julija v 87. letu starosti v bolnišnici New Cross Hospital (Wolverhampton) odšel v veœnost. Od njega
smo se poslovili v ponedeljek, 10.
avgusta, na pokopališœu Danescourt
Cemetery v istem kraju.
Pokojni Jože Kvas (1923-2009)
Prav je, da se tega srœno dobrega
in nadvse nesebiœnega, a precej
svojevrstnega rojaka ter zavednega Slovenca spomnimo tudi v Naši
luœi, katere zvesti naroœnik in vnet
bralec je bil že od samega zaœetka
njenega izhajanja.
Jože (po domaœe »Joža«) se je rodil
13. marca 1923 v Zalogu pri
Cerkljah na Gorenjskem, prav tako
kot njegov bratranec z istim imenom, msgr. Jožef Kvas – pokojni
ljubljanski pomožni škof. Joževa
mladost ni bila lahka, saj je izhajal
iz številne in revne družine. Skupaj
s svojim drugim bratrancem
Ludvikom Kvasom sta že v zaœetku
vojne odšla za delom na Koroško,
kjer sta se v Celovcu zaposlila v tovarni œevljev. Leta 1943 je bil Jože
vpoklican v nemško vojsko. Poslan
je bil v oddelek nemške policije v
Judenburgu. Tam se je sreœal s številnimi Ukrajinci, vojnimi begunci
in z njimi navezal prijateljstva. Prav
ti so mu omogoœili pobeg na Dunaj
in po devetih mesecih skrivanja v
tem velemestu se je po zaslugi neke
dobre Judinje s ponarejenimi dokumenti vrnil domov (do Kranja).
Oktobra leta 1944 se je prikljuœil
domobrancem, ker je spoznal, da
komunizem, ki je prihajal s partizani, ne bo niœ dobrega.
Prišel je maj leta 1945 in z njim po
ostalem svetu konec vojne, a v
Sloveniji se je komunistiœna morija
šele zaœela. Jože se je z vsemi drugimi umaknil na Koroško, kjer je s
skupino svojih kolegov nekaj œasa
delal pri nekem koroškem kmetu v
Kojœah. Kasneje pa je v Šentrupertu
še dve leti delal v kuhinji angleške
vojske. Spominjal se je, da je v tisti
angleški kasarni dobro živel.
Maja 1948 je s konvojem slovenskih
vojnih beguncev prišel na britanski
otok skupaj z bratrancem Ludvikom.
Najprej sta se zaposlila v rudniku v
Walesu. Tam je Jože ostal do leta
1954. Nato se je preselil v Zahodno
Srednjo Anglijo (v Wolverhampton),
kjer se je zopet zaposlil v rudniku,
Ludvik pa je ostal v Walesu do svoje
smrti pred skoraj 20 leti. Jože si je v
Srednji Angliji kasneje dobil zaposlitev pri znani »firmi« ATC, ki je
bila specializirana za vrtanje predorov. Leta 1982 so podjetje ATC zaprli in firma je Jožetu izplaœala
3000 funtov odškodnine (kot takemu, ki je ostal odveœna delovna sila
ali »redundant«). Od takrat je bil
Jože v pokoju in je veselo užival
preostali del svojega pestrega življenja. Sam je dostikrat rekel, da živi
ugodno in brezskrbno, kot še nikoli
prej – edino revmatizem ga je na
starost obœasno muœil. V deževnem
vremenu se je poœutil malo bolje –
najslabše pa, kadar je bilo vreme
soparno.
Jože je bil po srcu zelo dober
œlovek. Kadar je videl potrebnega,
bi od sebe dal vse, kar je imel in
dobri Bog ga je imel zato rad.
Nikoli mu niœesar ni manjkalo za
življenje in po vrhu vsega je imel
tudi veliko sreœo. Kar nekajkrat je
dobro zadel na loteriji. Ob takih
sreœnih priložnostih se je hotel z
vsemi veseliti. Najprej je šel v gostilno in vsem prijateljem in znancem kupil jedaœo in pijaœo. Bil je
paœ tak œlovek, da je bil vesel, ko je
videl druge sreœne ali vsaj zadovoljne. V gostilni in sploh v družbi
ni mogel videti, da bi imel kdo
pred sabo prazen kozarec, po drugi strani pa tudi sam pred seboj ni
mogel gledati polnega.
Ko je pred leti zadel na loteriji
5000 funtov, je od tega takoj poslal
svojemu slovenskemu župniku v
London 200 funtov in po vrhu še
številko, ki je njemu samemu prinesla sreœo, z loterijsko nakaznico,
da bi se še župniku sreœa nasmejala. Kmalu za tem pa je izroœil župniku tisoœ funtov, ker je zopet
nekaj zadel – menda na nekem
sreœelovu. Tudi na dobrodelnost
do drugih ni pozabil in je prav po
župniku poslal lepo vsoto katoliški
ustanovi v Sloveniji.
Našega nadvse dobrega Jožeta, ki
je vœasih zaradi svoje prekipevajoœe
prešernosti in veselja bil pri neka-
17
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ terih med nami nerazumljen, se
bomo njegovi prijatelji in znanci
vedno s hvaležnostjo in veseljem
spominjali in ga v svojih molitvah
priporoœali Bogu, naj mu da lepo
plaœilo v družbi Njemu zvestih.
S. C.
A
V
S
T
R
I
J
A
tem ogledali palaœo Harach, kjer je
v œasu monarhije prebivala ena
najpomembnejših družin, prijateljev cesarskega dvora.
Nato smo se odpeljali par kilometrov
dalje v Carnuntum, kjer so znane
izkopanine nekdanje rimske postojanke. Ta dan so bile tu ravno viteške
igre na konjih, v amfiteatru so ponazorili rimsko poroko; bilo je veliko
zanimivosti za otroke in odrasle.
Sledil je postanek v zelo modernem
»Heurigen«, kjer smo okrepœali svoje telo; otroci so imeli lepo priložnost za igranje na vrtu. Nato smo
se v veœernih urah vrnili na Dunaj.
V œetrtek, 11. junija, na zapovedani slovesni praznik sv. Rešnjega
telesa in krvi, smo Slovenci sodelovali s štirimi drugimi cerkvenimi
skupnostmi (med njimi afriška
skupnost). V cerkvi sv. Jožefa smo
imeli mašo, ki jo je vodil tamkajšnji
župnik v nemškem jeziku. Drugo
berilo je bilo v slovenskem jeziku;
prebrala ga ja Darja Belak,
obleœena v slovensko narodno nošo. Pri prošnjah za vse potrebe je
bila ena prošnja slovenska. Za darovanje smo zapeli dve kitici slovenske pesmi »Bratje, molimo«.
Vinko Peternelj (1926–2009)
Prav na svoj 83. rojstni dan, 19. julija, je odšel v veœnost Vinko Peternelj iz Mansfielda v Srednji Angliji.
Vinko se je rodil leta 1926 v Idriji. Ob
koncu vojne se je kot mnogi drugi
slovenski fantje prebijal preko vojaških taborišœ in leta 1947 prispel v
Anglijo. Zaposlil se je kot rudar in je
vse do upokojitve delal v znanem
premogovnem rudniku Warsop.
Zapušœa ženo Betty, otroke in vnuke. Vinko se je rad vraœal domov v
Idrijo. Tudi letos je imel že kupljeno letalsko vozovnico in vse pripravljeno za pot, a ga je bolezen in
smrt prehitela.
Od Vinka smo se poslovili 31. julija
v krematoriju v Mansfieldu.
Naše iskreno sožalje ženi Betty in
sorodnikom ter prijateljem v Angliji
in v Sloveniji. Poœivaj v miru,
Vinko!
Milka Zupanœiœ
DUNAJ
Pokojni Vinko Peternelj (1926-2009)
Sv. Rešnje telo, pri 3. oltarju smo Slovenci oblikovali pobožnost.
18
Da imamo v naši slovenski skupnosti namesto raznih plesnih zabav dvakrat na leto izlet oz. romanje (obiœajno zadnjo nedeljo v maju in sredi oktobra), smo že svoj
œas poroœali. Tokrat je bil prvo nedeljo v juniju; zaradi binkoštnega
praznika, zadnjega maja, ko je bil
podaljšani vikend in gredo ljudje
masovno domov v Slovenijo.
Pot nas je vodila proti Gradišœanskemu, približno 50 km iz Dunaja,
do Rohraua, kjer smo si najprej
ogledali rojstno hišo slavnega komponista Josefa Haydna ob njegovi
200. obletnici smrti. V tej hiši je bil
rojen tudi njegov brat Michael.
Nato smo maševali v župnijski cerkvi sv. Vida v Rohrauu. Po maši
nam je tamkajšnji župnik na dolgo
razložil zgodovino cerkve in okolice; nato smo šli na kosilo in si po-
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
Med mašo, prošnje za vse potrebe
Po maši je sledila procesija po mestnih ulicah. Jezusa, v monštranci
navzoœega, je spremljala številna
množica. Ob spremljavi trobil smo
prepevali evharistiœne pesmi od oltarja do oltarja. Del poti so obeležile
slavilne pesmi afriške skupnosti ob
spremljavi bobnov. Od 2. do 3. oltarja je nosil monštaranco naš župnik,
gospod Toni Štekl. Pri tretjem oltarju
smo Slovenci oblikovali pobožnost in
zapeli evharistiœno pesem »Jezus
naj živi«. Praznovanje smo zakljuœili
spet v cerkvi sv. Jožefa s slovesnim
blagoslovom in zahvalno pesmijo. Po
konœanem slavju je bil na dvorišœu te
župnije pripravljen za vsakogar prigrizek in hladilna pijaœa.
Ker je naša cerkev posveœena presvetemu Srcu Jezusovemu, je pri
nas vsako leto dvojna slovesnost. Za
sam praznik, ki je bil letos 19. junija,
je redno slavje v nemškem jeziku, v
nedeljo nato pa je dvojeziœna maša.
Tokrat je obe slovesnosti vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej,
ki slavi letos diamantni mašni jubilej.
Dasi je bil, žal, bolan (zelo prehlajen,
da je komaj govoril), se je izredno
potrudil in v petek v nemšœini, v nedeljo pa slovensko in še kratek povzetek v nemškem jeziku, zelo lepo
pridigal. V petek je poleg našega
domaœega župnika Tonija somaševal
župnik in dekan iz sosednje župnije
Skupaj smo se udeležili izleta v Rohrau.
Auferstehung Christi, glasbeno pa je
mašo oblikoval cerkveni pevski zbor
iz iste župnije. V nedeljo je ob gospodu škofu maševal naš župnik, prepevala pa je vokalna skupina Bel Canto
iz Murske Sobote, kjer je svoj œas
gospod škof Smej župnikoval preko
30 let. Zboru je dirigirala gospa
Gabriela Bratina. Peli so »Missa
Korotana«, ki jo je ob blagoslovitvi
kapele v Korotanu skomponirala
prof. Blaženka Arniœ-Lemež. Pri tej
mašni slovesnosti je gospod škof
œestital tudi našemu župniku Toniju,
ki letos praznuje 40-letnico mašniškega posveœenja.
Po sveti maši smo se zbrali na našem
vrtu, kjer smo se tudi telesno okrepœali. Meso na žaru je pripravil Werner
Oswald, ostale priloge pa njegova
žena Ana. Ob œudovito lepem vremenu smo ob prijetnem kramljanju
ostali v pozno popoldne skupaj. Zbor
iz Murske Sobote je zapel še nekaj
pesmi, posebej pa na željo slavljenca,
diamantnega mašnika, gospoda škofa, ki je ob petju vidno okreval in se
zopet odliœno poœutil. Pevski zbor se
je nato odpeljal na ogled zanimivosti
cesarskega mesta pod vodstvom
prof. Blaženke Arniœ-Lemež in mag.
Toneta Levstka.
Najlepši poœitniški pozdrav z
Dunaja!
N. V.
GrADec
V mesecu juniju so se nekateri že
zaœeli pripravljati na dopust, študentje in študentke, uœenci in
uœenke na poœitnice. Drugi, ki so
zaradi razliœnih razlogov ostali doma v Gradcu, so redno obiskovali
sveto mašo, veœkrat pa so povabili
svoje sorodnike, prijatelje ali znance iz njihovega rojstnega kraja in
tako popestrili nedeljske sv. maše
in tudi nam pomagali pri petju
slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi. Želela bi poudariti to, da se
pri nas kljub dopustom dogaja vedno nekaj zanimivega. Pohvale
vredno je tudi to, da verniki, kljub
temu da nekateri ne razumejo slovensko, prihajajo k sv. maši v našo
zakladno kapelico, kajti tukaj je
tako lepo in prijetno in da uživajo
v petju slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi in pridigi našega p.
mag. Jožeta Lampreta.
Kot sem že omenila, se pri nas vedno nekaj dogaja. Tako so se dekleta že v mesecu marcu zaœela
pripravljati za program POTA, ki
deluje pod okriljem Mladinsko informacijskega centra (MIC), Ulica
stare pravde 11 v Ljubljani. Gre za
prostovoljno delo, v katero se
vkljuœujejo mladi študentje ali zaposleni iz Slovenije, ki so pripra-
19
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ Kandidatke za prostovoljno socialno delo v Peruju
v križnem hodniku cerkve Mariahilf v Gradcu
vljeni nekaj tednov poœitnic ali dopusta deliti z ljudmi na drugem
koncu sveta in jim prinesti nekaj
svojega znanja, pomoœi in veselja.
Z mednarodnim prostovoljnim socialnim delom mladi želijo podariti
del sebe ljudem, ki potrebujejo
našo pomoœ ali pozornost.
Ponosni smo, da sta se študentka
LIDIJA VINDIŠ in gospa ELIZABETA ZORMAN, obe iz naše slovenske cerkvene skupnosti, odloœili, da sodelujeta pri tem mednarodnem skupinskem prostovoljnem
delu (šest tednov), in sicer v Peruju.
V program POTA je vkljuœenih preko osemdeset mladih iz cele
Slovenije in kakor sta nam poroœali,
priprave niso bile tako enostavne.
Veœkratni pogovori in seminarji v
Ljubljani za pravilno opredelitev v
posamezne delovne skupine v
omenjeni deželi so potekali do sredine meseca julija 2009.
Pred tem sta naši kandidatki Lidija
in Elizabeta 14. junija povabili še
druge kolegice (ki so se odloœile za
to prostovoljno delo) k sv. maši v
zakladno kapelico, tako da smo
tudi mi lahko vsaj malo prispevali
za njihove stroške. Vedeti morate,
da si mora prevoz do centra ali
misijona, vizo, cepljenje, zavarovanje, izobraževanje itn. plaœati vsak
20
Mestnemu županu sta prisluhnila predsednik
Lucijan Zorœ in tajnik Franc Novak.
sam, pa tudi darila, ki jih mladi
želijo ponesti s seboj in tako pomagati pri delovanju in razvoju centrov oz. misijonov.
12. julija je bila poslovilna sv. maša, pri kateri je pater Jože Lampret
posebej poudaril, da je to njihovo
delo vzor za œloveško solidarnost
in da smo ljudje po vsem svetu
odgovorni drug za drugega. Mi pa
smo jim zaželeli varno potovanje
in veliko uspeha v njihovem delu.
»Bog vas bo spremljal in mi bomo
ves œas v mislih pri vas,« smo dejali ob slovesu.
13. julija 2009 je šla pot najprej do
Münchna in potem z letalom naprej.
mag. Ivanka Gruber
BELGIJA, NIzozEmSkA in LUXEmBURG
GeNK
Naš dom – srebrn. Slovensko društvo Naš dom je 21. junija slovesno
obeležilo 25-letnico svojega obstoja in delovanja. Zahvalo za vse
prejete darove, za uspešno delo in
društveno življenje, obenem pa
prošnjo za prihodnje naloge smo
najprej izrekli Bogu v italijanski
cerkvi pri svetem bogoslužju.
Prepeval je dovršeno in nadvse lepo zbor Slomšek iz istoimenskega
društva v Eisdnu. Župnik je v pridigi poudaril velik pomen združevanja in društvenega dela, katerega poseben uspeh je društveni
dom, ki so ga œlani postavili le nekaj let po ustanovitvi.
Slavnostni program se je odvijal v
dvorani doma, ki je bil slovesno
okrašen. Nastopil je spet zbor
Slomšek in harmonikarska skupina
pod vodstvom Milice Bogoviœ. Cela
vrsta govorcev je izražala zahvale
in priznanja za povezovanje
Slovencev in predvsem želje, da bi
še dolgo uspevalo to pomembno
delo. Med njimi je bila veleposlanica mag. Anita Pipan, konzulka mag.
Mateja Kobav, župan mesta Genk,
predstavniki župnije, slovenskih
društev in raznih ustanov. Kasneje
je za zabavo in veselo rajanje poskrbel ansambel iz Slovenije.
Veliko dela so imele tisto popoldne
spet gospodinje, ki so pripravile
odliœno domaœo hrano za skoraj
300 gostov.
Društvo œakajo v prihodnosti precej
zahtevne naloge. Vodstvo se zaveda, da bo treba pridobiti mlajše ljudi za delo in vodilne službe. Želimo
jim pri tem veliko uspeha in modro-
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
Veleposlanica mag. Anita Pipan je pozdravila
œlane društva in goste.
sti, da dom ostane v slovenskih rokah in bo še naprej stiœišœe slovenstva v kraju in na širšem obmoœju.
F
R
A
N
C
I
J
A
cHATILLON
Slovo od prijatelja in sodelavca
Izidorja Žitka
Vse nas je globoko pretresla nenadna smrt Izidorja, ki je zapustil ta
svet v nedeljo, 31. maja, v krogu
svoje družine na deželi v Montchanin. Rodil se je 3. julija 1947 v
Pokojni Izidor Žitko
Voditeljica harmonikarskega orkestra Milica
Bogoviœ
Selcah v Sloveniji. V Francijo je
prišel leta 1968. Poroœil se je z
Gisèle Chazel 31. maja 1980. Leta
1979 se jima je rodila hœerka
Alexandra in leta 2008 vnukinja
Juliana. Izidor je s svojo ženo Gisèle
veliko pomagal slovenski skupnosti
in misiji. Veœ let sta oba pripravljala
župnijska kosila in sta vsestransko
nesebiœno priskoœila na pomoœ pri
raznih delih in opravilih vse do nedavnega Gisèlinega operacijskega
posega. 3. junija smo se tudi številni slovenski prijatelji poslovili od
njega v mestu Montchanin pred
upepeljenjem, kjer je bil obred z
molitvami in slovenskim petjem.
Pokojnikovi posmrtni ostanki so
bili prepeljani 12. junija v Chatillon,
kjer je bila slovenska pogrebna
maša.
Krst Helene RADIGUE
28. junija je prejela zakrament
svetega krsta mala Helena Radigue
(vnukinja družine Penko).
Podelil ji ga je duhovnik Vili Kauœiœ,
ki je tisto nedeljo maševal v Chatillonu. Po lepem mašnem in krstnem
obredu ob sodelovanju diakona Cirila
Valanta in otrok družine RadiguePenko sta Helenina starša vse prisotne povabila na osvežilni kozarec prijateljstva. Hvaležni smo jima, da smo
lahko z njimi delili trenutke lepega
družinskega dogodka in se tako veselili sprejema male Helene v kršœansko
obœestvo. Hvala tudi duhovniku Viliju
za ves njegov dosedanji trud in požrtvovalno delo med nami ob odsotnosti našega župnika Jožeta Kamina.
Vedno je rad priskoœil na pomoœ.
Châtillonci na potepu
Poleti smo se udeležili Tabora slovencev po svetu in Romanja treh Slovenij
na Sv. Višarjah.
FreYMINGMerLeBAcH
Za jubilejni praznik zakonskega
življenja sta se v nedeljo, 26.
aprila, v kapeli sv. Jožefa v
Freyming-Merlebachu, v objemu
družine, prijateljev, pred vsemi
prisotnimi verniki pri sveti maši, ki
jo je daroval župnik Jože KAMIN,
zahvalila Bogu ZORISLAVA in
MICHEL Wolff za milost in sreœo,
da sta doœakala ta trenutek. 40 let
sreœnega zakonskega življenja
pušœata že za seboj. Veselili smo
se vsi navzoœi, saj sta bila prepojena z zakonsko sreœo.
Gospa Zorislava je po rodu slovenka, roj. FERNAŽARIŒ iz Dorenberka pri Gorici. Že kot otrok je
pogledala s starši obraz tujini, vendar ji ni omajala globokih sloven-
21
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ Mala Helena se veseli s svojimi starši in botri.
skih korenin. S ponosom nosi v
srcu dedišœino slovenskih staršev.
Z veseljem se vraœa v rojstni kraj,
kamor vsakokrat pritegne tudi svojega moža Michela. Po vsakem
obisku njene mame, ki še živi v
Sloveniji, je prepojena s tisto toplino, ki jo doživiš le v objemu mame.
Želimo jima, da bi lahko še velikokrat obiskala dragocen domaœi
kraj, kjer bi ju priœakala mama na
domaœem pragu.
Zorislava nosi v sebi zaklad nasmejanega znaœaja, œeravno se velikokrat skriva pod krinko smeha
skrb za zdravje, ker jim bolezen v
družini ne prizanaša. Veœ let je iskala stike s slovensko skupnostjo v
Merlebachu. In danes je œlanica
društva in odbora. Zato ji želimo še
veliko lepih in bogatih trenutkov v
sklopu slovenske misije. Zorislavi
se ob tem trenutku življenjske
sreœe zahvaljujemo za vso pomoœ,
ki smo je deležni pri misiji.
Korajžno naprej, predraga slavljenca. Naj vaju Bog spremlja na
vseh vajinih poteh, zdravja, veselja, družinske sreœe in veliko lepega med nami vam želimo vsi
Prijatelji Slovenske misije.
Na poti v Pariz se je mimogrede v
nedeljo, 26. aprila, ustavil s svojo
družino pri Slovenski misiji in nas
razveselil s kratkim obiskom gospod Ljubo BEKŠ, urednik revije
Naša luœ. Œeravno je bil med nami
le za nekaj trenutkov, nam je bilo
sreœanje z njim v veliko veselje.
Gospa Pavla ŠTURM je
praznovala 80. rojstni dan
V Moravœah na Gorenjskem je 30.
maja 1929 zagledala luœ sveta. Z
zdravim in veselim pogledom je
sprejela to visoko stopniœko življe-
Ob 8O. rojstnem dnevu vse najboljše naši zvesti
Pavli Šturm.
22
Zorislava in Michel Wolff sta se Bogu zahvalila
za 4O let zvestobe.
nja. Spomini, ki jo zapeljejo v njeno preživeto mladost in življenje
na Gorenjskem, niso vedno rožnati
in veseli. Izhaja iz številne družine
13 otrok. Oœeta je izgubila že v rani
mladosti.
Težave življenja so jo spremljale
tudi v tujini. Toda Bog ji je poklonil
moœ in voljo do življenja. Zmogla je
premagati z globoko vero in jeklenim znaœajem vse življenjske preizkušnje in težave. Dvakrat je bila
vdova. V vsakem zakonu ji je Bog
poklonil tri otroke. Bila je mati šestih otrok, danes živijo še štirje.
Bila je dobra in skrbna mati.
Odlikovala se je s skrbjo in voljo, in
uspela deliti med otroki obeh zokonov topel dom in vezati družino v
topli družinski harmoniji.
Pri Slovenski misiji je œlanica društva od vsega zaœetka. Ni sreœanja,
da bi naša gospa Pavla ne zasedla
Z avtobusom smo se odpeljali v Schwartzwald
na enodnevni izlet.
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
svojega že rezerviranega stola.
Hvaležni smo ji za zvestobo, za vso
pomoœ, ki nam jo nudi v potrebi.
Ponosni smo na te moœne slovenske korenine. In gospa Pavla je tiste vrste ženska, ki jo je volja in
energija življenja oblikovala v veselo in korajžno gospo.
Izlet v Nemœijo – Schwartzwald
20. junija nas je privabila dežela
Schwartzwalda na potep po deželi,
kjer se lepote narave zbirajo v pravo zibelko turistiœnega sveta.
Že v jutranjih urah smo se odpeljali s polnim avtobusom slovenskih
rojakov in domaœinov v deželo,
kjer so nas œakali izredno bogati
ogledi kraja. Pridružil se nam je
tudi župnik Jože KAMIN. Dobro
voljo nam je na vsem zaœetku dne-
Ob 80-letnici smo nazdravili
zvestemu in požrtvovalnemu
Francu Œeplaku.
Vse najboljše Gustiju Marusi
za 7O. rojstni dan.
V muzeju na prostem smo se vrnili v romantiœni œas dela na
kmetih pred sto leti.
va vlil in razveselil lep sonœni dan. znan po izumiteljih glasbenih ur.
Na zaœetku smo si ogledali muzej v Mazej se nahaja v mestu Furtnaravi v kraju GUTACH. Muzej wagen.
predstavlja delo in pušœa sled pre- Imeli smo vodiœko, ki nas je ob razprostega življenja ljudi, toda z bo- lagi popeljala v svet umetnikov in
gato kulturo in nadnaravno inteli- izumiteljev prvih osnutkov ur in ves
genco. Ta ogled nas je popeljal v napredek izpopolnjevanja, do danes
dobo pred veœ sto leti nazaj, kako je zelo cenjenih in slavnih ur, ki so
œlovek že takrat umetniško ustvar- zajele svetovni trg. Zaœetek prvih še
jal obrtniška dela. Zanimivo je, ka- primitivnih ur nas popelje nazaj v
ko je modernizacija preplavljala leto 1629. In to je zaœetek prvih podelo preprostega œloveka in izkušenj ure cou-cou. Izumitelj je bil
zamraœila tisto, ki prav v današnji Philipp Hainhofer. Mojo pozornost
dobi, v tretjem tisoœletju prihaja je pritegnila ura, ki je zelo podobna
uri, ki je edinstvena, in to je ura v
nazaj do velikih vrednot in veljave.
Saj obrtniška dela so se s svojo katedrali v Strasbourgu.
tradicijo obdržala iz roda v rod in Obœudovanja vreden ogled se nam
prav danes se v svetu predstavljajo je nudil v omenjenem muzeju.
na svetovnem trgu roœna dela, ki Omembe pa je vredna tudi zanimiva
zgodba o prihodu prve žirafe v
so cenjena.
V TRIBERGU smo si ogledali Evropo. V muzeju jo hranijo kot
obœinsko stavbo, kjer je poroœna simbol. Zgodba o žirafi, ki so jo pridvorana œudovito izdelana iz re- peljali iz Egipta v Marseille, je zgodzljanega lesa in hrani œudovit za- ba, ki izhaja iz leta 1826. O tej žiraklad rezbarstva. Vsaka stena ima fi je ob prihodu v Francijo nastala
svojo posebnost, vsaka figurica prava senzacija. Ni slikana samo na
ima svoj pomen. Umetnik rezbar- uri, temveœ jo je slavila vsa civilizastva je Karl Josepf Fortwängler. cija kot œudo in pojavljala se je na
Dobesedno œudovito in izredno vseh mogoœih predmetih. Zgodba o
umetniško delo. Resniœna zname- žirafi ima svojo pestro zgodovino, ki
je pritegnila poslušalce.
nitost, ki je vredna ogleda.
V popoldanskem œasu smo imeli Izlet ni bil samo prijetna paša za
na razpolago ogled muzeja ume- oœi, odnesli smo veliko znanstvetniških ustvarjalcev ur. Kraj, ki je nih utrinkov, kratkomalo bil je zelo
23
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ bogat kulturnih in zgodovinskih
podatkov.
Po ogledu tega zanimivega muzeja
o nastanku in razvoju ur smo se
odpravili nazaj proti domu in dospeli v Freyming-Merlebach ob
predvideni uri. Razšli smo se polni
bogatih vtisov in spominov na preživeti dan.
Jožica CURK
N
E
m
»
I
J
A
BerLIN
Poletje je œas, ko si vsak po svoje
nabira moœi za hladne jesenske
dni. Nekateri se odpravijo v hribe,
drugi na morje, tretji si vzamejo
œas zase in ostanejo doma ob dobri
knjigi, ob druženju s prijatelji. To
je tudi œas prijetnih dogodkov, kot
so poroke, druženja z nekdanjimi
sošolci.
Sreœanje sošolcev na Zajœevi
koœi
»Še so tiste stezice …« so v vabilu ob
30-letnici Planinskega društva Tabor
v Savinjski dolini zapisali organizatorji, ki so se spomnili svojih zaœetkov,
Sreœanje sošolcev na Zajœevi koœi
24
ko so še kot mladinci pohajkovali po
planinskih poteh in ustvarjali na
Zajœevi koœi. Med njimi so bili tudi
Vid Pozniœ, Rajko Draksler in Ida
Steblovnik (roj. Natek), sošolci berlinskega župnika Dorija, s katerim
smo skupaj gulili osnovnošolske klopi na Vranskem. Planinski jubilej so
poœastili 5. julija z lepim kulturnim
programom pri Zajœevi koœi, to pa je
bila hkrati priložnost za sreœanje sošolcev ob 40-letnici valete.
Bilo je lepo. Zbralo se je veliko ljudi. Osrednji dogodek je bil blagoslov novega kozolca, ki ga je ob
pomoœi sošolke Ide, ki je brala berilo, opravil gospod Dori, ki je planincem œestital ob jubileju, potem
se je pomešal med ljudi in se pridružil sošolcem, ki smo kljub petim križem in pol razigrano peli in
plesali, predvsem pa obujali spomine na vransko šolo.
Vsi smo bili enotnega mnenja, da
je naša generacija nekaj posebnega – take ni veœ! Bili smo prijatelji
in taki smo ostali. Soglasno smo
sklenili, da jeseni obišœemo sošolca
Dorija v Berlinu.
Œudovita poroka na Poljskem
V soboto, 18. julija, sta se v kraju
Wierzch na Poljskem cerkveno
poroœila Janez in Alina Baœovnik.
Poroka je bila nekaj posebnega,
Janez in Alina na kleœalniku, ki
ga je naredil Janezov oœe Anton
Baœovnik, presednik ŽPS.
mednarodna, saj je slovesnost potekala v treh jezikih. Janeza je zastopal župnik Izidor Peœovnik –
Dori, Alino družinski prijatelj jezuit, študent v Bostonu (ZDA) in vse
skupaj domaœi župnik Bengsch.
Priœi sta bili Janezova sestra Mojca
in Alinin brat Cristoph. Poleg neveste in ženina je bil glavni akter
njun sin Pascal, ki je nosil prstana.
Ministranti so bili sorodniki in
domaœi. Janez je najel odliœnega
organista, družinskega prijatelja
Petra Schneiderja, ki je spremljal
slovenske pesmi in igral koraœnici,
pel pa je tudi domaœi zbor.
Cerkev je okrasil, tako kot zna samo on, ženinov oœe Anton
Baœovnik, ki je rože pripeljal iz
Berlina. Ljudje so strmeli in se
spraševali, kako je sploh možno
kaj takega narediti. Pred poroko in
po njej je bila cerkev kot za razstavo, saj so si jo hoteli ljudje ogledati
in jo slikati, ker kaj takega še niso
videli. Tudi Alinini sorodniki so se
zelo potrudili in so oœistili cerkev,
da je sijala kot nevesta.
Bil je zelo lep cerkveni obred, kjer
so se skozi vso liturgijo prepletale
vse tri kulture in jeziki, na koncu
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
pa smo dodali slovensko štajersko
navado blagoslov vina janževca, ki
je bil jagodni izbor vinogradnika
Jožeta Slavinca. Ljudje kar niso
mogli verjeti, da je žegnano vino
tako dobro! Potem smo šli v Zlinice,
kjer je bila svatba kot v sanjah.
Zabaval nas je ansambel
Vagabundi. Bili so nepozabni in so
se vsem zapisali v srce s svojimi
lepimi melodijami in šovi. Œeprav
smo bili na Poljskem, od koder
prihaja nevesta, je tudi tu prišlo do
izraza vse, kar se dogaja na svatbah v Sloveniji, Nemœiji in na
Poljskem. Tako smo nepozabno
uživali v dobri hrani, pijaœi in zabavi. Vsi so se iskreno, prijateljsko
in sprošœeno zabavali do zgodnjih
jutranjih ur. Œeprav je župnik Dori
naslednji dan že ob osmih zjutraj
maševal v nemšœini v župniji
Steblow za nemško govoreœe, je
bila cerkev nabito polna in tudi
Slovenci med njimi. V nedeljo smo
imeli spet vsi skupaj slavnostno
kosilo in slovo od gostov iz
Slovenije, ki jih je pripeljal avtobus
pod vodstvom priœe Mojce.
Že v petek smo bili na zelo lepi
božji poti Annaberg (Gora sv. Ane),
ki je najlepša božja pot v nekdanji
nemški Šleziji. Res moramo pohvaliti ženina in nevesto, da jima je
uspelo pripraviti tako lep dogodek,
ki je trajal veœ dni, in ga navzoœi ne
bodo nikoli pozabili. Župnik in tudi
svatje so jima zaželeli še veœ tako
pridnih otrok, kot je Pascal in lepo
in sreœno življenje z božjim blagoslovom.
Mladi na morju v Sloveniji
Mladi berlinski Slovenci letos že
trinajstiœ zapored uživajo na
poœitnicah ob lepi slovenski obali.
To je skupina, ki vsa leta lepo drži
skupaj in je vedno odprta za vse, ki
se jim na novo pridružijo. V zadnjih letih so najrajši v Penzionu
Maksimiljan, last Branka Šmona, v
Piranu. Župnik Dori poudarja, da
je zelo vesel, ker vedno radi sodelujejo pri tem lepem župnijskem
projektu. Vesel je tudi, da so vedno
bolj samostojni in letos že popolnoma sami vse vodijo in vse usmerjajo. Letos bodo na poœitnicah ob
morju ostali malo dlje kot sicer, saj
so nagrajeni za izredno delo ob
organizaciji praznovanja 40-letnice SKM Berlin. Naj se imajo lepo in
se veseli vrnejo v Berlin!
M. Mošnik
HAMBUrG
V Hamburgu smo se tudi v vseh
poletnih mesecih redno shajali pri
slovenskih mašah, za kar se župniku Doriju še posebej zahvaljujemo.
Poleg svetih maš se je dogajalo tudi
veliko lepih stvari, ki jih bomo v
spominih še dolgo podoživljali.
Uprizoritev Rdeœe kapice otroške
igralske skupine iz Berlina, s katero se je predstavila že tretja generacija v Berlinu živeœih Slovencev,
nas je pred zaœetkom junijske maše popeljala v pravljiœni svet iz
otroških let. Z lepo razloœno izgovorjavo slovenskega jezika je uspelo uœiteljici slovenskega dopolnilnega pouka, prof. Magdaleni Novak
ter režiserki te predstave, Majdi
Schmidt, nauœiti otroke v starosti
od 6 do 14 let Rdeœo kapico, ki je
nekoliko drugaœna od nam poznane igrice, saj je popestrena tudi z
lepimi pesmicami. Izvedbo lahko
uvrstimo kar med otroške musicale. Med hamburškimi gledalci je
vladalo veliko navdušenje in z veseljem priœakujemo mlade igralce
z novo igrico. Goste iz Berlina je
spremljala tudi sodelavka radia
Ognjišœe, Martina Konda. Njen zanimiv œlanek pa je možno prebrali
na spletni strani http://radio.ognjisce.si/
Po igrici je sledila sveta maša, pri
kateri se je predstavila tudi naša
nova organistka, gospa Christa
Urh, žena dr. Marjana Urha, ki sta
se naši skupnosti prikljuœila v
zaœetku leta. Izredno lepo je že v
»premieri« spremljala naše petje
in sreœni smo, da bo odslej naše
petje ob spremljavi orgel še lepše.
Tudi julijska maša bo ostala nepozabna, saj smo se v ta namen zbrali
v »rajskem« vrtu družine Šeme, ki
leži v hamburški œetrti Niendorf.
Novi organistki Christi Urh smo nazdravili na njeno premiero
ter rojstni dan.
25
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ Hamburška skupnost je
œestitala Toniju Kristiœeviœu
za 70. rojstni dan.
Naša umetnica Fanella, ki je bila
prviœ na obisku pri Šemetovih, je izjavila: »Tukaj pa nisem veœ v Nemœiji,
tu je Slovenija.« Skrbno obdelan vrt,
kjer ne manjka niti domaœih »brajd«,
polnih grozdja, lepih cvetoœih rož in
zelenjave ter razliœnih sadnih dreves, je delo našega zvestega mežnarja, Alojza Šemeta. Žena Vera pa z
ljubeznijo pripravlja iz vseh sadežev
dobrote, ki jih z veseljem delita tudi
s hamburško skupnostjo. Boglonaj
družini Šeme za vse, kar je zopet
storila za vso skupnost.
Velik boglonaj pa velja tudi župniku
(menedžerju) Doriju, saj je 2. avgusta med nas pripeljal Slovenski oktet, ki je pri sv. Bonifaciju izvedel
takšen koncert, kakršnega obœinstvo
v tej akustiœno lepo zveneœi cerkvi
še ni doživelo. Skrbno pripravljen
program je zajemal tako slovenske
ljudske pesmi kot pesmi internacionalnih avtorjev. Cerkveni zidovi sv.
Bonifacija so kar vibrirali od žlahtnih glasov te pojoœe elite. Slovenski
oktet - ambasador slovenske pesmi
- je nastopil že po vseh kontinentih.
Z odliœno izgovorjavo zapojejo tudi
v mnogih tujih jezikih, zato ni
œudno, da so tudi v Hamburgu v
hipu osvojili srca vseh poslušalcev,
26
med katerimi je bil tudi hrvaški kaplan, pater Marko, ki je pripeljal s
seboj svoje »ovœice«, ki jih je oktet
nagradil s pesmimi v hrvaškem jeziku. Pri vsem tem je vidno, kako
pristna je katoliška vera, ki ne pozna meja in sovraštva do tujcev, tako kot jih ne pozna hamburška
skupnost ter pesem Slovenskega
okteta. Pohvalo za tako lepo petje je
prejel oktet tudi od nemškega župnika sv. Bonifacija, Michaela
Kandzia. Hamburška skupnost pa
je hvaležna vodstvu cerkve, katere
gosti smo, za vso podporo, ki jo za
naša druženja od njih dobivamo,
posebej pa še upravniku župnijskih
poslopij, Georgu Kaschti, ki si je
zelo prizadeval, da je obisk koncerta tako uspel. Na vidna mesta je
pritrdil plakate, ki jih je strokovno
naredila Marjeta Šeme. Bili so tako
lepi, da si je oktet odnesel enega kar
za spomin. Iskrena hvala, Marjeta!
Lahko reœemo, da je bil koncert
Slovenskega okteta doslej vrhunec
dosedanjih kulturnih prireditev v
hamburški skupnosti. Na koncert so
prišli tudi rojaki iz Hannovra,
Hildesheima, Asla, Sindelfingna in
Düsseldorfa in kakor so nam zatrdili,
nihœe ni obžaloval dolge poti do
Hamburga.
Vse navedene prireditve so bile še
dodatno vošœilo našim slavljencem
rojstnih dnevov in godovnikov, ki
jih je bilo v teh poletnih mesecih
kar pecej. Med njimi je bil tudi 70.
rojstni dan gospoda Tonija
Kristiœeviœa. Majda Ugrina, katere
rojstni dan smo slavili po koncertu,
je dejala, da je bil to zanjo najlepši
rojstni dan, kar jih je kdajkoli slavila. Maja Edl pa je bila ganjena,
ko ji je Slovenski oktet podaril za
njen rojstni dan njihove pesmi na
zgošœenki (CD-ju). Bog naj živi vse
imenovane in neimenovane slavljence! Vsem dobrotnikom, ki so
odliœno poskrbeli za dobro jedaœo
in pijaœo, s katero smo lahko pogostili goste iz Berlina in iz domovine, pa naj velja velik BOGLONAJ. V
slogi je moœ (pa tudi radodarnost)!
DD
AUG SBUrG
Popravek – V julijski številki Naše
luœi se je avtorju œlanka na strani
27, kjer je poroœal o praznovanju
40-letnice skupnega življenja Suzi
in Tonija Kresala, vtihotapila neprijetna napaka. Navedel je napaœen
rojstni kraj slavljenke. Suzi ni bila
rojena v bližini Banja Luke, temveœ
v Bjelovarju na Hrvaškem.
30-letnica društva Drava
v Augsburgu
Prenovljeno vodstvo SKŠD Drava v
Augsburgu je v soboto, 20. junija,
pripravilo pester program ob pra-
Združeni pevski zbori na praznovanju 30-letnice Drava v Augsburgu
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
Schönstatt pri Kemptnu je bil kraj maše v naravi.
znovanju 30-letnice njihovega delovanja. Prazniœno slavje se je
zaœelo s slovesno mašo. Po njej je v
dvorani sledil bogat kulturni in
zabavni program, ki so ga med
drugimi sooblikovali v skupnem
nastopu tudi pevci iz Augsburga,
Ulma, Stuttgarta in Ravensburga,
združeni v en zbor.
Maša v naravi
V nedeljo, 28. junija, so se slovenski
rojaki iz južne Nemœije zbrali k maši v naravi v kraju Schönstatt v bližini Kemptna. Slovesno mašo je
vodil msgr. Janez Pucelj iz Münchna.
Ob njem sta somaševala dr. Zvone
Štrubelj iz Stuttgarta in Roman
Kutin iz Augsburga. Prijetno vzdušje po maši, ki je potekalo v obliki
medsebojnega spoznavanja, prepevanja ljudskih pesmi in rajanja ob
zvokih harmonike, se je nadaljevalo
do veœera. Drugo leto se spet
Marica Sternad, sreœna
v objemu svojega moža Vinka
sreœamo, so si navzoœi ob odhodu
drug drugemu obljubljali.
Marica Sternad iz Ulma
praznovala 60. rojstni dan
Lepo je, œe ima œlovek to sreœo, da
živi v krogu številnih prijateljev.
Marica Sternad je v soboto, 11. julija, zbrala okrog sebe številne prijatelje in z njimi praznovala 60.
rojstni dan. Ob podpori skrbnega
moža Vinka in lastnih otrok je goste presenetila z bogato pogrnjeno
mizo. Ni manjkalo tudi živahne
glasbe, ki je slavljenko in goste
veœkrat zvabila od miz, da so se na
plesišœu
zavrteli.
Prijetno
preseneœenje je slavljenki pripravil
ulmski slovenski zborœek. V skoraj
polurnem programu ji je pod vodstvom Romana Kutina zapel venœek
narodnih. Œez teden dni se je praznovanje nadaljevalo tudi v okviru
župnijske skupnosti. Po maši je
Novoporoœenca Andreja in
Michael, njuni starši in nevestina babica
Marica vse navzoœe povabila v župnijsko dvorano na kavo, torto in
pecivo. Župnijska skupnost pa se ji
je zahvalila z velikim šopkom rož.
Poroka Andreje Požun in
Michaela Brendla
V župnijski cerkvi v Aulendorfu
blizu Ravensburga sta v soboto,
18. julija, sklenila zakonsko zvezo
Andreja Požun in Michael Brendle.
Dvojeziœno mašo in poroœni obred
sta menjaje vodila kaplan nemške
župnije in župnik slovenske skupnosti v Ravensburgu. Po konœani
slovesnosti v cerkvi so gostje na
cerkvenem dvorišœu s penino nazdravili novoporoœencema, harmonikaš Jože Erjavec pa je poskrbel,
da so se daleœ naokoli slišali zvoki
slovenskih melodij. Sobotni popoldan in veœer sta za nevesto in ženi-
Novokršœenka Maja Sofija v varnem oœetovem naroœju
27
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ na ter povabljene minila v veselem
vzdušju poroœnega rajanja.
Krst Maje Sofije Klotz
Družina Klotz, ki živi v kraju
Leinfelden blizu Stuttgarta, je v soboto, 25. julija, prinesla h krstu v cerkev svojega tretjega otroka, hœerko
Majo Sofijo. Dvojeziœno krstno slovesnost sta vodila duhovnika Roman
Kutin iz Augsburga in dr. Janez
Vodiœar, profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, ki je v tistih dneh nadomešœal slovenskega župnika v Stuttgartu, dr. Zvoneta Štrublja. Berilo v
obeh jezikih sta prebrala mati Sonja
in oœe Jörg in s tem izrazila, da želita
biti svojim otrokom prva priœevalca
vere. Ob koncu krstnega obreda se je
družina novokršœenke z molitvijo
izroœila v Marijino varstvo pred kipom Matere božje.
R. K.
eS SeN
HILDeN ∑ KreFeLD
Zakljuœka šolskega leta
Svet staršev slovenskega dopolnilnega pouka v Hildnu je z društvom
»Maribor« organiziral v soboto,
13. junija, zakljuœek šolskega leta
na prostranem dvorišœu društva v
Hildnu.
Mamice uœencev in uœenk so spekle pecivo, potico, jabolœni zavitek
in pripravile razliœne solate.
Naš »Rajko« je na žaru spekel tako
œevapœiœe, peœenice kot kotlete.
Med uœenci so se zbrali tudi otroci,
ki bodo v novem šolskem letu
2009/10 zaœelli vzporedno z nemško obiskovati tudi slovensko šolo
v Hildnu.
V soboto 27. junija, je sledilo praznovanje dneva državnosti Slovenije v Krefeldu.
28
Danica Ban in Nadja Œegovnik
4. 10. - ROMANJE V KEVELAER
- za celotno podroœje naše župnije. Romarska maša bo tokrat v
»spovedni« kapeli ob 13. uri. Ob
tej priložnosti nas bo obiskal referent za skupnosti drugih narodnosti in jezikov v škofiji Münster
(Referat Seelsorge für Katholiken
anderer Muttersprachen) g.
Franz-Thomas Sonka, ki želi spoznati nas Slovence. Kakor vsako
leto bo romarsko mašo obogatil
in polepšal mešani pevski zbor
»Slovenski cvet«. Po maši se
preselimo v dvorano - kakor lansko leto. Tudi tukaj bo »Slovenski
cvet« podaril nekaj lepih pesmi.
Zaželeno je, da bi iz vsake skupnosti (Wetter, Krefeld, Moers,
Eschweiler, Gütersloh, Hilden,
Solingen ...) po dve osebi pomagali pri pripravi dvorane (sedeži,
skodelice za kavo, kozarci, krožniki). Kar kdo prinese s sabo
dobrin za jed in pijaœo, bi dali tej
skupini, ki bo od vseh razdelila
vsem. Kdor ne prinese niœesar,
prispeva 2 eura ali veœ. Œe bo po
plaœilu dvorane in pribora kaj
ostalo, bo šlo v fond za pomoœ
potrebnim. Namen nabirke med
petjem litanij in tukaj v dvorani
bomo sporoœili med sveto mašo.
Lojze Rajk iz severnega
Porurja v Nemœiji
Mašo je daroval župnik Lojze
Rajk. Popestritev slavnostne maše
sta pripravili organistka Danica
Ban in flavtistka Nadja Œegovnik.
Po koncu maše sta glasbenici zaigrali tudi himniœno kitico Zdravljice.
Sledilo je druženje v cerkveni dvorani ob kavi in pecivu. V odsotnosti
predsednice društva »Slovenski
zvon« je vse prisotne pozdravila
Zinka Dobaja in povedala nekaj
besed o dnevu državnosti in 18.
rojstnem dnevu naše države
Slovenije. Napovedala je nastop
Odrasle gledališke skupine KUD
VITOMARCI. Komedijo OBLAST je
napisal Vinko Möderndorfer, avtor
priredbe in režiser dela je Milan
Œernel. V dveh urah so se amaterski igralci iz Slovenije izkazali z
odliœno igro in prisotne zabavali
ter nasmejali.
Dušan Œegovnik iz Essna
FrANK FUrT
V nebo se ozirajo naše oœi, pojemo
v lurški pesmi z mislijo na božjo
Mater Marijo. Vsako leto znova pa
se v sredini junija ozirajo v nebo
naše oœi tudi zaradi vremena oziroma zaradi našega mašnega in
družabnega sreœanja v Maria
Einsiedel. Tja namreœ poromamo
za praznovanje dneva naše državnosti, družabno sreœanje pa poteka pod milim nebom. Letos pa je
bilo še nekaj veœ skrbi z vremenom zaradi birme in praznovanja
45-letnice naših dveh župnij
Frankfurt in Mannheim ter seveda
praznovanja 18-letnice slovenske
državnosti. Za to priložnost je prišel med nas mariborski pomožni
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
Župnik Martin v Maria Einsiedel pozdravlja škofa Petra.
škof dr. Peter Štumpf, odgovoren
za Slovence po svetu. Vreme je
bilo, tudi brez dežja smo lahko
praznovali tja do nedeljskega popoldneva, ko so oblaki popustili
pod težo nabrane vlage in vode.
Meteorologinja Jana je sicer dejala, da vedno bolj zaupa molitvi za
vreme kakor pa napovedim njene
stroke. Tilen iz Kassla pa je moœno
molil za primerno vreme in je
uspel.
Škof Peter je prišel med nas v petek proti veœeru. Skupaj s œlani
župnijskega sveta smo poveœerjali
in ob tem tudi izmenjali misli o
našem delu v tukajšnjem okolju in
tukajšnji krajevni Cerkvi. Sobota
je bila posveœena seveda našemu
praznovanju v romarskem kraju
škofije Mainz v Maria Einsiedel pri
Gernsheimu. Œlani naše skupnosti, zlasti iz Wiesbadna in
Darmstadta, so že nekaj ur pred
zaœetkom maše pripravljali prostor in vse drugo potrebno za
družabno sreœanje. Med nas je
prišel tudi donedavni delegat in
sedanji koordinator slovenske pastorale v Nemœiji in drugod po
svetu msgr. Janez Pucelj, sicer
razpet med Brusljem in Münchnom.
Seveda sva bila ob škofu Petru tudi oba sedanja dušna pastirja v
Mannheimu in Frankfurtu, Janez
Modic in Martin Retelj. Blizu 120
se nas je zbralo, iz Schwarzwalda
na jugu, iz Kassla na severu, iz
Westerwalda na zahodu, veœina
pa iz osrednjega dela teh dveh
naših župnij. V premislek pa mnogim iz bližine tole: preko 500 km
Ob zakljuœku šolskega leta so otroci z uœiteljico vred zaplesali.
so naredili najbolj oddaljeni, pa
okrog 300 km tisti iz Westerwalda
in severnega dela Hessna, veœina
pa veœ kot 100 km; le najbližji so
imeli pot nekaj deset kilometrov.
Pred zaœetkom maše je župnik
Martin pozdravil škofa z besedami: Spoštovani gospod škof Peter!
Naj Vas tukaj v južnem delu naše
velike župnije, v Maria Einsiedel,
v enem od mnogih romarskih
središœ škofije Mainz (ki letos
praznuje 1000-letnico prve stolnice v Mainzu), prav lepo pozdravim. Nekaj deset kilometrov južneje od tod pa se zaœne že obmoœje
druge, po ozemlju še nekoliko
veœje slovenske župnije v
Mannheimu. Pred 45 leti sta bili
ti dve župniji ena sama s središœem v Mannheimu; torej, na
jugu od Bodenskega jezera preko
Schwarzwalda proti severu do
Kassla, pa seveda temu primerno
proti vzhodu in zahodu. S prihajanjem duhovnikov iz Slovenije so
se meje pastoralnega delovanja
slovenskih duhovnikov postavile
drugaœe, pa se bodo najbrž v naslednjih letih zaradi pomanjkanja
duhovnikov in drugaœne sestave
naših migrantov morale zopet postaviti drugaœe.
Tukaj se zberemo enkrat na leto že
nekako dve desetletji. Pred letom
dni sem prav tukaj omenil in predlagal, naj bi za letošnje slavje
medse povabili slovenskega škofa,
odgovornega za nas Slovence po
svetu. In tako se to danes tudi godi. Prijetne ure in dneve tukaj med
nami Vam želim v imenu vseh.
Med slovesno mašo je škof Peter
podelil zakrament potrditve v veri,
zakrament birme, našima dvema
29
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ To pa je bilo v nedeljo po maši.
mladima Aleks iz Kassla in Florijanu
iz Frankfurta; naše nekdanje ministrantke Helena, Kristina in Natalija
pa so tokrat ministrirale v narodni
noši. Škof Peter je nagovoril tako
birmanca kakor vse nas župljane ob
praznovanju te obletnice naših dveh
župnij in slovenske državnosti ter
seveda vse spodbujal k nadaljnji
zvestobi tako Cerkvi kakor slovenstvu. Med mašo smo prepevali ljudske pesmi, vmes pa je stalne dele
prepevala družina Zavolovšek iz
Boœne. Ob zakljuœku maše je škof
Peter podelil priznanje za dolgoletno
delo v župniji v okviru župnijskega
sveta Marti in Karlu Flajšmanu.
Uœiteljici iz Mannheima in Frankfurta
pa sta pripravili nekaj nastopov in
recitacij uœencev dopolnilne šole. V
šopek pa je ta nastop otrok povezala
družina Zavolovšek z domoljubnima
pesmima. Seveda ni manjkalo zahvale škofu pa tudi župnikoma ne,
to sreœanje ob oltarju pa smo
zakljuœili z lurško pesmijo.
V prijetnem in veselem razpoloženju smo nadaljevali pri hrani in
pijaœi tja do desete ure zveœer, k
temu pa so nas ves œas spodbujali
30
Zavolovškovi z glasbo in petjem.
Tudi naslednji dan, na Gospodov
dan, smo se zbrali v Frankfurtu k
nedeljski maši, sicer ne tako
številœno kot v soboto. Tudi tokrat
nas je nagovoril škof Peter, naše
petje pa so podpirali Zavolovškovi.
V prijetnem zahvaljevanju in darilih ob koncu maše smo še enkrat
prisluhnili nekaj pesmim naših gostov iz Savinjske doline. Tudi na
skupinsko sliko nismo pozabili.
Zavolovškova družina je takoj po
maši odhitela že proti domu, s škofom pa sva si po kosilu nekoliko
ogledala Frankfurt, zlasti Kaiserdom, mestno hišo in seveda cerkev
pri kapucinih, Liebfrauenkirche.
Skoœila sva tudi do Ilbenstadta in
do tamkajšnjega župnika dr. Vinka
Kraljiœa, in že se je približal œas
odhoda na letališœe in slovo od
našega škofa.
Seveda se moram za vse to izpeljano slavje zahvaliti mnogim, tako
posameznikom kakor družinam.
Tako je gospa Bernarda Rosenstein
imela na skrbi družino Zavolovšek,
gospa Silva Kekez iz Darmstadta in
gospod Roman Tavœar iz Hoch-
heima pa s svojima družinama
hrano in pijaœo, mnogi drugi z njima pa so poskrbeli za solate, pecivo in še za marsikaj drugega. Lepo
je bilo tako pri maši kakor po maši,
tako v Maria Einsiedel kakor v
Frankfurtu. Bogu hvala in vsem
ljudem dobre volje za lepe in prijetne ure.
Na prvo julijsko nedeljo, 5. julija
popoldne, je slovenska dopolnilna
šola v Frankfurtu pripravila po maši
zakljuœno prireditev ob koncu šolskega leta. Z razliœnimi nastopi so
pod vodstvom uœiteljice Natalije
Robnik prikazali, kaj vse in kako se
uœijo v slovenski šoli. Seveda smo to
popoldne zakljuœili s skupno veœerjo,
ki jo je pripravil svet staršev.
V zaœetku junija se je konœalo zemeljsko življenje 72-letnega Silvestra Gržina iz Freigerichta. Njegova
zemeljska pot se je zaœela v
Štrekljevcu v Beli krajini, zakljuœila
pa v tujini. Mesec dni kasneje pa je
zemeljsko potovanje zakljuœil prav
tako 72-letni Andrej Bukšek iz
Darmstadta, rojen pa je bil v
Rogatcu. Naj poœivata v miru.
rem
INGOLSTADT
Potopis z romarske pešpoti
v Santiago de Compostela
Obmejni kamen Galicije naju je
razveselil. Najin cilj je glavno mesto
Galicije, Santiago de Compostela.
Pokrajina je zelena in skrivnostna;
blago podnebje, mogoœna stoletna
drevesa, z mahom in bršljanom
obrašœene zidane ograje. In dež,
dež. V glasbi ter v šegah in navadah
je še mnogo keltskega izroœila. Že
kot dekle sem brala o pretresljivi
zgodovini te dežele, prav takšno
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
sem sedaj tudi doživljala. Najina
pot so bili blatni in temni kolovozi z
visoko živo mejo, spolzko kamenje
in mogoœno drevje. Ob morebitni
nevarnosti je nemogoœe pobegniti.
Na najine pozdrave ljudje niso vselej odgovarjali. Molœe sva hodili.
Premoœeni do kože sva prispeli v O
Cebreiro na 1330 metrov višine.
Naslednjih 30 km se pot samo
spušœa. V Triacasteli je posijalo
sonce. Romarskega prenoœišœa tokrat nisva dobili. Na sreœo sva dobili zadnjo sobico v œednem penzionu. Konœno osvežilna prha, ogrevani prostori, prijazni ljudje in zjutraj
zajtrk. Tako sva spoœiti krenili v
smer Samosa. Na prostrano pokrajino je sijalo sonce, pozlatilo je najino pot in razvedrilo najine obraze.
V Samosu je benediktinski samostan, ustanovljen v 6. stoletju in je
eden najstarejših v zahodni Evropi.
Škoda le, da so ga takrat obnavljali
in je bil le majhen del odprt za obiskovalce. Kar pa sva videli, je bilo
zanimivo. Malo sva se pošalili s
starim menihom in krenili naprej.
Na tihem sem sklenila, da si bom
priskrbela veœ informacij o tem
mogoœnem samostanu.
Kakih 10 km sva imeli še do mesteca Sarria, bilo je že pozno popoldne, odloœili sva se, da tokrat
prenoœiva v bližnjem prenoœišœu ob
cesti. To pot sva imeli veœ sreœe s
prenoœišœem. Bilo je na novo zgrajeno in med romarji še ni bilo znano. Oskrbnika sta ga zelo okusno
uredila. Skozi okna jedilnice œudovit
razgled, knjige in revije po mizah,
lepe slike po stenah, pri veœerji
klasiœna glasba. Bilo nas je šest romaric. V spominu sta mi ostali dve
gospe z avstrijske Koroške. Ena je
bila zelo zgovorna in se je ves œas
pritoževala nad nekulturnimi romarji, ki samo hodijo naprej in si
ne vzamejo œasa za ogled znamenitosti. Ona in njena »spremljevalka«
si ogledata vsako cerkev in znamenitost, poleg tega še imata œas, da
se po kosilu malo uležeta v travo in
si zapojeta, saj pojeta doma v
Celovcu v pevskem zboru!
Zjutraj sva kot po navadi zgodaj
krenili na pot. Zajtrka ni bilo.
Avstrijki sta še spali. Pot se je bolj
ali manj vila ob prometni cesti.
Nekaj perutninskih farm je v jutranjem soncu neznosno smrdelo in
nama jemalo tek za zajtrk. Na poti
je bilo œedalje veœ romarjev, kajti
zadnjih 100 km je pomembnih za
romarsko izkaznico in da se dobi
znamenita romarska diploma v
Composteli. Spet sva naleteli na
nekaj znanih obrazov. V Sariji sva
zavili v malo stransko ulico v upanju, da najdeva kakšno kavarnico,
kjer bi zajtrkovali. Seveda sva jo
našli. Toda kakšno preseneœenje!
Našli sva tudi gospe z avstrijske
Koroške, ki sta ravno odhajali od
malice, bilo jima nerodno, ker sva
ju »pogruntali«. Tudi tako se lahko
pride do cilja, malo s taksijem in
malo z avtobusom; tako sta lahko
imeli œas za petje in poležavanje v
travi. Vsak dan odpira nova spoznanja. (Tonœi Spiegl)
Karmen Kranjœan diplomirala
na Mozarteumu
Na znameniti glasbeni univerzi
Mozarteum v Salzburgu je konec junija zelo uspešno diplomirala iz solopetja in glasbene pedagogike naša
organistka iz Ingolstadta, Karmen
Kranjœan. Karmen je svoje glasbene
talente pridno gojila in razvijala, jih
Naša organistka Karmen
Kranjœan
obdelala na srednji glasbeni šoli v
Plattlingu ter jih z marljivim študijem dvignila na akademsko raven;
svoje znanje pa že s pridom posreduje tudi drugim. S Karmen se veselimo, ji prisrœno œestitamo in želimo
uspešno glasbeno pot.
Bogdan Dolenec, devetdesetletnik
2. junija je naš rojak iz Nürnberga,
gospod Bogdan Dolenec, obhajal
œastitljivo življenjsko obletnico,
vstopil je v deseto desetletje svojega življenja. Posebej smo se ga
spomnili pri slovenski maši v
Nürnbergu. Bogdan je pravi Štajerc
iz Maribora, ki ga je pa mama šla
rodit v Ajdovšœino, da je tudi malo
Primorca, je pa vseskozi zaveden
Devetdesetletnik Bogdan
Dolenec
31
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ Slovenec in vzoren kristjan v slovenski župnijski skupnosti v
Nürnbergu. Pri svojih devetdesetih
letih še vedno rad pri slovenski
maši brez oœal prebere berilo. Ob
spoštljivem rojstnem dnevu še naknadno Bogdanu œestitamo in želimo še naprej trdnega zdravja.
Slovo od pokojne Marije Zorec
V œetrtek, 17. julija, smo se z žalno
slovesnostjo in mašo zadušnico v
Erlangnu poslovili od naše rojakinje
Marije Zorec, ki je po težki bolezni
umrla 13. julija, pogreb je bil naslednji dan v domaœi župniji Apaœe.
Marija se je rodila 9. marca 1950 v
Œrenšovcih, v Prekmurju staršema
Martinu in Izabeli Kolenko kot prvorojenka od treh otrok. Ko je bila
stara tri leta, so se preselili na zadružno posestvo v Kostrivnici, kjer
je obiskovala prve tri razrede
osnovne šole, nakar se je družina
preselila v Vojnik pri Celju, kjer je
konœala osnovno šolo. Po konœani
šoli je priložnostno delala. Februarja 1969 pa je preko borze dela
odšla v München, kjer se je zaposlila pri Simensu. Tu sta se spoznala s
Petrom. 27. decembra sta sklenila
zakrament svetega zakona v Ma-
Pokojna Marija Zorec iz
Erlangna
32
rijini krstni župniji Œrenšovci. V
zakonu sta se jima rodila dva sinova, Robert in Peter. Nekaj œasa sta
še delala v Münchnu, leta 1974 pa
sta se preselila in zaposlila pri
Simensu v Erlangnu. V Petrovi rojstni vasi v Žibercih v Apaški dolini
sta si s svojim zaslužkom zgradila
hišo, kjer sta naœrtovala preživeti
svojo jesen življenja. Toda 27. julija
2005 so pri Mariji odkrili hudo bolezen, ki je prekrižala njune naœrte.
Bolezen je vedno bolj napredovala.
Od 13. do 22. junija je bila spet v
univerzitetni kliniki v Erlangnu, a ni
veœ prenesla terapije. Zato so jo
vzeli domov, kjer sta ji bila ob strani
in ji ljubeœe stregla mož Peter in sin
Peter. V soboto, 4. julija, sem ji prinesel sv. obhajilo in ji podelil zakrament bolniškega maziljenja. Poslovil
sem se z besedami: Marija, ker ne
morete k maši, vam bom prihodnjiœ
spet prinesel sv. obhajilo. Rahlo se
mi je nasmehnila. Toda v ponedeljek, 13. julija, mi je Peter sporoœil
žalostno vest, da je ob 19. uri umrla. Pokojna Marija je bila zvesta in
skrbna žena ter ljubeœa mama svojima sinovoma Robertu in Petru ter
babica vnuku Renéju. Poznali smo
jo kot skromno, zadržano ter pridno in marljivo delavko. Vedno je
tudi rada pomagala na vseh prireditvah in praznovanjih. Z njenimi
domaœimi œutimo in jim izrekamo
sožalje.
V Slovenijo sta se vrnila Jožica
in Jože Mlakar iz Erlangna
Konec julija sta »razdrla svoj šotor«
bivanja v Erlangnu naša rojaka
Jožica in Jože Mlakar in sta se po
štirih desetletjih bivanja in dela v
tujini vrnila v svoj dom na Dovju pri
Mojstrani pod Triglavom, v župniji
Rojaka iz Erlangna Jožica
in Jože Mlakar sta se vrnila
v Slovenijo.
znamenitega triglavskega župnika
Jakoba Aljaža. Jožici in Jožetu želimo sreœno vrnitev in dobro poœutje
v zavetju našega oœaka Triglava,
enako jima naknadno œestitamo za
40-letnico skupnega življenja, ki sta
jo obhajala 4. julija.
Svetovno prvenstvo v hokeju
na kotalkah
Od 6. do 13. junija je bilo v
Ingolstadtu svetovno prvenstvo
skupine A in B v hokeju na kotalkah, v A skupini je tekmovala tudi
slovenska reprezentanca in zasedla odliœno œetrto mesto, zmagali
so Švedi. Na tekmah so bili pridni
tudi naši slovenski navijaœi iz
Ingolstadta, ki so se »oborožili« s
primernimi navijaškimi rekviziti
od harmonike, trobente, bobna do
razliœnih pišœali in ropotulj.
Stanko Gajšek
MANNHeIM
Valentin Lesar je odkril slikarski
talent
Valentin je zaslutil svoj umetniški
talent potem, ko je stopil v pokoj.
Kot pravi Ribniœan, vajen dela z
lesom, je najprej poskusil z rezbarstvom. Naredil je kar nekaj kipov,
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
Slikar Valentin Lesar iz
Vührenbacha
predvsem Kristusa s trnjevo krono,
potem pa je odkril, da ga slikarski
œopiœ še bolj uboga. Zna opazovati
naravo in jo potem natanœno prenese na slikarsko platno. Ko zaradi
bolezni ne more veœ toliko hoditi
po gozdu, si vzame toliko veœ œasa
za slikanje. Na njegovih slikah so
motivi iz rodne Ribniške doline, pa
Nova Štifta, Medžugorje, Blejski
otok in Triglav, pa tudi motivi iz
goratega Schwarzwalda. Ko je precej svojih slik ponudil v dobrodelne
namene, so ga odkrili tudi novinarji. O njem sta pisala že dva
œasopisa, ki sta s simpatijo omenila njegovo slovensko poreklo. Z
obœudovanjem je novinar zapisal,
kako morejo roke, vajene trdega
dela z orodjem in stroji, držati
drobni œopiœ in narediti z njim tako
natanœne poteze. Zdaj prihajajo
naroœila od domaœinov za slike
njihovih domaœij v schwarzwaldskih hribih.
V veœnost je odšla Pavla Œernoša
Pavla Œernoša se je rodila v družini Potoœnik v Zagorju pri Lesiœnem.
V nedeljo, 14. junija, ko je bila na
vrsti slovenska maša v Schwarzwaldu, bi doœakala petinšestdeset
let, a smo v Vöhrenbachu namesto
veselega praznovanja imeli mašo
zadušnico za njeno dušo.
V mladih letih je prišla v Nemœijo
skupaj z možem Janezom. Dobila
sta sina Robija, a veselje mlade
družinice se je kmalu konœalo z
Janezovo prezgodnjo smrtjo. Pavle
težka usoda ni zlomila: Posveœala
se je sinu Robiju, dokler ni odrasel
in kljub težkemu življenju je vedno znala pokazati veder obraz.
Imela je mnogo prijateljev med
Slovenci, Nemci in Hrvati. Bila je
nepogrešljivi œlan slovenske skupnosti v Schwarzwaldu pri slovenskih mašah in sreœanjih. Nikoli ni
prišla praznih rok, vedno je kaj
spekla in vsem ponudila. Odliœna
je bila v vlogi Miklavža, ko noben
moški ni imel poguma. Pri slovenskih sreœanjih je po navadi sedela
nekje na sredini in neopazno povezovala obe polovici med seboj
veœkrat odtujenih ljudi. Pogrešali
jo bomo povsod, v cerkvi in pri
sreœanjih.
Od žare z njenim pepelom smo se
26. junija v Sankt Georgnu v velikem številu poslovili Slovenci,
Nemci in Hrvati. Navzoœi so bili
kar trije duhovniki: poleg domaœega
nemškega župnika še slovenski in
hrvaški.
Pokojna Pavla Œernoša
Njeno žaro in žaro njenega moža,
ki je umrl že pred enaintridesetimi
leti, so pokopali v rojstni župniji
Zagorje pri Lesiœnem.
Naj pokojna Pavla uživa zasluženo
plaœilo pri Bogu v nebesih.
J. M.
MüNcHeN
Telovska procesija
V œetrtek, 11. junija, na praznik
svetega Rešnjega telesa in krvi,
smo se župljani slovenske župnije
udeležili slovesne maše v münchenski stolnici, ki jo je daroval
nadškof Reinhard Marx. Pravzaprav je na ta veliki katoliški praznik pri nas v Münchnu navada, da
je maša na prostem, na Marienplatzu v središœu mesta, nato pa
sledi velika procesija z Najsvetejšim
po ulicah mesta, toda letos je bilo
malo drugaœe. Vreme je bilo slabo,
zato se je vse skupaj odvijalo v
stolni cerkvi, ki je bila nabito polna, pa še ni mogla sprejeti vseh
vernikov. Naš letošnji slovenski
prispevek k obhajanju praznika je
bil ta, da smo bili v lepem številu
prisotni v gorenjskih narodnih nošah, Petra in Korbinian Mack pa
sta nesla darove na oltar – potico
in vrœek za vino. Potico je spekla
gospa Marija Jazbec.
Po konœani maši smo se odpravili v
slovensko župnišœe, kjer smo se
okrepœali ob pijaœi in jedaœi ter
prijetnem sprošœenem druženju.
Hvala vsem, ki œutite s slovensko
župnijo in tudi na slovenski naœin
izražate svojo vero.
Zakljuœek šolskega leta
V soboto, 27. junija, smo na slovenski misiji zakljuœili šolsko leto slo-
33
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ Petintrideseta generacija otrok in uœiteljev iz slovenske šole in vrtca pred župnišœem v Münchnu
venske župnijske šole in vrtca. V
šolskem letu 2008/09 je šolo obiskovalo osem otrok (Beatrice
Rozman, Marvin Mušiœ, Petra
Penica, Simon Jarc, Vanesa Jarc,
Žan Hengelman, Špela Štefaniœ in
Valentin Attenberger). V vrtcu pa je
bilo sedem otrok (Anna Maria
Winkelmann, Isabella Rozman,
Kathrin Schmidt, Malachias Kleiber,
Milena Leucht, Tim Petek in Tinka
Štefaniœ). Uœiteljice in uœitelji
pouœujemo tri predmete, in sicer
Petra Hulicius-Mack ter Kristina
Mlakar uœita slovenšœino, gospod
Marjan Beœan in Barbara Aliœ
pouœujeva verouk, Barbara Mars pa
je vzgojiteljica v vrtcu. Zadnjo (tre-
tjo) šolsko uro so vsi otroci skupaj
in se pod vodstvom Petre HuliciusMack uœijo eno gledališko igrico, ki
jo predstavijo na materinskem dnevu. Letos so otroci uprizorili igro
Desetnica, kot smo že poroœali v eni
prejšnjih številk Naše luœi.
Zadnji dan slovenske šole in vrtca
pa smo najprej zaœeli z upevanjem
Anna Maria, Vanesa in
Beatrice se veselijo posladka.
V gorenjski narodni noši pred münchensko
stolnico
34
pesmi pred sveto mašo. Gospod
Marjan Beœan je nato daroval
zakljuœno šolsko mašo, pri kateri
smo bili udeleženi vsi uœitelji,
uœenci, otroci iz vrtca in njihovi
starši ter sorodniki. Pri maši so
otroci in starši aktivno sodelovali
s petjem, branjem beril in prošenj. Nato je sledilo razdeljevanje
spriœeval ter skupinska slika pred
vhodom v naš župnijski dom. Na
koncu smo se skupaj poveselili ob
sladkih dobrotah, klepetu in igranju. Vsem šolarjem in staršem
želimo lepe poœitniške dni z željo,
da se konec septembra zopet
spoœiti sreœamo v slovenski šoli in
vrtcu!
Maša v naravi
Po nekaj letih premora smo se letos Slovenci iz Münchna zopet udeležili maše v naravi, ki je bila v
nedeljo, 28. julija. Pridružili smo
se rojakom iz Augsburga, Ulma,
Ravensburga in Kemptna v lepem
kraju Schönstatt auf’m Berg
(Memhölz) v Algäuu. Preživeli smo
œudovit dan v dobri družbi in vremenu. Upamo, da se prihodnje leto
zopet zberemo.
Barbara Aliœ
Otroci slovenske šole in vrtca so pesmi pri maši tudi kazali z gibi.
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
Družinski seminar v Langenargnu
STUTTGArT
Vzgojni seminar za mlade
družine in njihove otroke
Od 12. do 14. junija je v Langenargnu pri Bodenskem jezeru potekal vzgojni seminar za mlade
družine in otroke slovenskega župnijskega vrtca in sobotne šole v
Stuttgartu. V taki obliki se je zgodilo prviœ. Na željo obeh vzgojiteljic,
Karoline Štuhec Megliœ in Erike
Zechner ter še nekaterih staršev,
smo veœ mesecev pripravljali program vzgojnega družinskega seminarja. Seminar je nadomestil že
tradicionalni štiridnevni izlet staršev in otrok vrtca in sobotne šole,
ki smo ga organizirali zadnjih nekaj let.
Vsaka nova pobuda je povezana z
zagnanostjo in tudi s tveganjem.
Kako nam bo uspelo, koliko nas
bo, kako bo potekal program? Na
vabilo se je odzvalo sedem mladih
družin z otroki, štirinajst staršev in
šestnajst otrok ter pripravljalna
ekipa. Kar lepo število udeležencev
za zaœetek. V petek, 12. junija, so
družine samostojno pripotovale v
Langenargen, po veœerji smo pripravili družabni veœer. V soboto,
13. junija, je bil prvi delovni dan.
Dopoldne smo s starši imeli predavanje o vzgoji otrok v današnjem
œasu in v multikulturnem okolju.
Predavanje sta pripravila župnik,
dr. Zvone Štrubelj – spregovoril je
o Eriksonovi teoriji razvoja osebnosti - in sodelavec Franci Arh, ki
je na podlagi serije radijskih oddaj
o vzgoji otrok v razmerah sedanjega œasa prikazal izzive starševstva
in dobre vzgoje. Starši so se nato v
štirih delovnih skupinah pogovarjali o njihovih vzgojnih nalogah in
o tem, kaj pomeni danes biti primeren in dober vzgojitelj. Na skupnem plenumu smo nato strnili
razmišljanja iz predavanj in pogovorov v delovnih skupinah in si
obljubili, da bomo te teme poglabljali v naslednjem šolskem in pastoralnem letu.
V soboto popoldne smo skupaj odšli na kratko plovbo z ladjo, iz
Langenargna do Lindaua. Vreme
je bilo lepo, nadvse primerno za
skupni izlet. Zveœer smo si privošœili
prijetno druženje ob Bodenskem
jezeru, kjer smo uživali ob zahajajoœem soncu, ob pramenih ognja,
ob dobrotah z žara, ob zvokih kitare in melodijah slovenskih pesmi.
V nedeljo, 14. junija, smo po zajtrku pripravljali skupno nedeljsko
bogoslužje, ki smo ga v zares lepem vremenu obhajali zunaj, pred
vzgojno hišo, v simboliœni ladji.
Posamezne skupine so oblikovale
dele nedeljske maše, peli smo naše
priljubljene ritmiœne duhovne pesmi, otroci so sodelovali s pesmijo
in igro. Zanimiv pa je bil tudi sklep
nedeljske maše. V dneh seminarja
smo se spoznali z nemškim duhovnikom, ki je s svojimi sodelavci v
isti hiši preživljal duhovni vikend.
Dogovorili smo se, da bomo sklepni blagoslov oblikovali skupaj.
Tako so pred zakljuœkom v našo
ladjo vstopili verniki te druge skupnosti. Predstavili smo se drug
drugemu, naši otroci so zapeli
ritmiœno pesem Gradim družinico,
oba duhovnika sva dala blagoslov,
nato smo skupaj zapeli še sklepno
pesem.
Prvi vzgojni družinski seminar
druge in tretje generacije slovenskih rojakov v Nemœiji je potekal
izredno lepo, na kakovostni ravni.
Vse nas je navdušil, okrepil z novo
energijo in obdaril z obœutkom, da
pripadamo isti župnijski skupnosti, ki nam omogoœa, da se zbiramo, skupaj rastemo in se medsebojno oblikujemo.
Zvone Štrubelj
KRESOVANJE - 18. dan
državnosti Republike Slovenije
Pred veœ kot 18 leti se je v Sloveniji
zaœelo moœno gibanje za uvedbo
demokracije, kar smo podprli tudi
Slovenci v Stuttgartu in okolici.
Med nami se je rodila želja po
ustanovitvi kulturnega društva in
hkrati s priznanjem državnosti
Republike Slovenije januarja 1992
35
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ Kresovanje v Stuttgartu. Govor Vide Lambert in zbor Obzorje
je vzklilo naše društvo. Mi smo
Društvo slovenske pomladi. Že isto leto, ob prvi obletnici neodvisne
in samostojne Slovenije, smo priredili slovenski kresni veœer z bogatim kulturnim programom.
»Kresovanje« je postalo lepa vsakoletna tradicija, kjer gojimo in
ohranjamo našo zavednost, bogato kulturo, materni jezik in samozavest, našo lepo domaœo pesem,
identiteto in globoko ljubezen do
domovine.
Letos smo polnoletnost naše mlade države Slovenije praznovali
27. junija kot vedno v cerkvi in
dvorani sv. Elizabete v Esslingenu
pri Stuttgartu. Sveto mašo za domovino sta darovala duhovnika
slovenske župnije sv. Cirila in
Metoda v Stuttgartu, dr. Zvone
Štrubelj in Igor Krašna. Mašni
obred je spremljal domaœi mešani pevski zbor OBZORJE pod vodstvom Ieve Sarja. Molitev za domovino je ganjivo prebrala
œlanica cerkvenega sveta Veronika
Vugrinec.
Nato smo se podali v dvorano pod
cerkvijo, kjer nas je priœakal bogat
kulturni program.
Vida Lambert
36
70-letnica Viktorije in Toneta
Bukovška
Viktorija in Tone Bukovšek 70 let
28. marca je 70. življenjski jubilej
obhajala Viktorija Bukovšek, 1. junija se ji je z jubilejnimi sedemdesetimi
leti pridružil tudi njen mož Tone.
Oba sta redna obiskovalca slovenske
nedeljske maše, Tone je tudi dober
pevec. Dolga leta je pel pri moškem
zboru Domaœi zvon, sedaj pa poje pri
župnijskem mešanem zboru Obzorje.
Obema želimo božjega blagoslova,
veliko zdravja in moœi, veselimo se
tudi njunega sodelovanja v slovenski
župniji.
Poroka
V soboto, 27. junija, sta se v samostanski cerkvi v Lorchu, ki leži med
Schorndorfom in Schwäbisch
Gmündom, poroœila Robert Rožman in Anja Bandur. V mogoœni
srednjeveški cerkvi, kjer je dolga
Novoporoœenca Anja in Robert
Rožman
stoletja bil sedež grofovske družine
Stauffer, se je zbralo veliko sorodnikov in prijateljev novoporoœencev.
Obred je potekal dvojeziœno, slovensko in nemško, a tudi ekumensko, saj je poleg slovenskega župnika sodelovala tudi evangeliœanska
duhovnica – Anja je vernica slovenske evangeliœanske skupnosti.
Novoporoœencema Robertu in Anji
Rožman želimo veliko sreœe, božjega blagoslova in ljubezni.
Blagoslov voznikov, vozil,
motorjev in motoristov
Za nas izseljence v tujini se ve, da
razpeti med tujino in domovino
veliko potujemo. Koliko ur prebijemo na poti, kaj vse bi lahko vsakdo
izmed nas znal glede tega povedati. O razliœnih dogodivšœinah na
poti, o vsem tem, kar paœ oblikuje
naše œloveško življenje. Da bi vse
to imelo tudi božjo perspektivo in
nas varovalo hudega, smo se tako
prviœ v Stuttgartu na prvo nedeljo v
mesecu juliju zbrali k blagoslovu
voznikov, vozil, motorjev in motoristov. Pred oltar smo prinesli
kljuœe naših avtomobilov, se v nagovoru spomnili sv. Krištofa, ki je
naš priprošnjik in nebeški zave-
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I J
tem zbrali v njihovem domaœem
gostišœu v središœu Böblingena in
ob prijetni besedi, dobri kuhinji in
prijazni postrežbi poœakali konec
dneva, ki pa se je za mnoge prevesil tudi še v naslednji dan. Temu
priœa je tudi fotografija. Bogu hvala
za novo življenje, prav tako pa
hvala tudi vsem, ki so se potrudili,
da nam bo ta dan ostal v lepem
spominu.
Blagoslov motorjev
tnik, ob zakljuœku bogoslužja pa
smo se še skupaj zbrali pred cerkvijo sv. Konrada, kjer smo bili
deležni posebnega blagoslova motoristi in njihovi motorji. Zelo lepo
je bilo kasneje, ko smo se skupaj
nekoliko popeljali po okolici
Stuttgarta, proti veœeru pa se zbrali na vrtu Vilija Kobolta še na kolaœ
in kavico. Ja, druženje je zelo pomembno, sem pa tja tudi zabavno
in šaljivo, v našem primeru predvsem to, kakšno ime naj damo našemu klubu motoristov. Predlogi
so razliœni in zanimivi, vabimo pa
vse, ki se vozite na dvokolesnikih,
da nam pri predlogih pomagate in
se nam mogoœe tudi pridružite.
Krst Shane Martine Wratschko
V Böblingenu nas je 6. junija zbrala najmlajša od vseh nas – Shana.
Krst Shane Martine Wratschko
Najprej se veselimo njenega otroškega življenja in ji kliœemo: Shana,
lepo, da si z nami, veselimo pa se
tudi njenega božjega življenja in
zato smo se tudi prav lepa in pisana drušœina zbrali v cerkvici sv.
Bonifacija, da jo v tem njenem
božjem življenju tudi z zakramentom sv. krsta potrdimo. Deklico
smo krstili z imenom Shana
Martina, po imenu njene mame in
tudi imenu njene nebeške zavetnice in ji tako omogoœili, da v svojem
življenju praznuje tudi godovni
praznik. Pesem Ave Maria nas je v
skrivnosti vere in med seboj še bolj
povezala. Seveda smo se vsi zbrali
z dobrimi željami za novokršœenko
in kaj bi ji želeli, œe ne blagoslova,
sreœe in zdravja. Da bi to tudi po
domaœe zakljuœili, smo se vsi po-
Vinko Žnidaršiœ
8. 1. 1935–27. 5. 2009
3. junija smo se na pokopališœu v
Pfaffenhofnu poslovili od pokojnega Vinka Žnidaršiœa. Rajni je bil
rojen v Miklavžu pri Taboru v družini s šestimi otroki. Svojo mladost
je preživel v Sloveniji, leta 1961 se
je v Celju tudi poroœil. Nadaljnja
pot ga je vodila v tujino in tako je
1969. leta prišel v Nemœijo. V skrbi
za vsakdanji kruh je bil nazadnje
zaposlen pri podjetju Weber
Hydraulik in Weiler Hufnagel. V
Pfaffenhofnu si je ustvaril košœek
svojega doma in je imel s hišo in
vrtom veliko veselja. Tu, na tem
domu je tudi doœakal zadnjo uro
svojega zemeljskega popotovanja.
Tako smo se sorodniki, prijatelji in
znanci, tudi iz Slovenije ter œlani
župnije sv. Cirila in Metoda iz
Stuttgarta še zadnjiœ zbrali na njegovem domu ter ga z molitvijo pospremili na njegovo novo pot v
Oœetovo hišo. Grem, da vam prostor pripravim, so Jezusove besede
in naj bo Gospodar življenja tisti, ki
bo tudi rajnemu Vinku pokazal pot
k veœnemu prebivališœu. Vsem
žalujoœim še enkrat v imenu katoliške skupnosti tu v Nemœiji izrekam
iskreno sožalje.
Igor Krašna
37
I Z Æ I V L J E N J A N A Ø I H Æ U P N I JJ ©VICA IN LIECHTENSTEIN
Poroœno slavje v Hägenschwilu
Naslov je povedal, kaj in kje, pomembno pa je vedeti tudi KDO.
Sreœna novoporoœenca iz naše skupnosti sta Karin Filipin in Damiano
Tamanti. 6. junija sta tudi pred
Bogom in Cerkvijo stopila na pot zakonskega in družinskega življenja.
Kar veœ let sta si vzela œasa za resen
premislek in dokonœno odloœitev. Da
bi ju ta odloœitev vedno osreœevala.
Ob pripravi na poroko sem z zanimanjem prisluhnil tudi njunemu
pripovedovanju, kako sta zorela v
ljubezni in kako sanjsko jo je
Damiano zasnubil na majhnem
tropskem otoœku, ki ga je za en
dan najel samo zanju. Damiano je
s prešernim smehom pripovedoval, kaj mu je rekla že pokojna
babica, ko ji je pred leti predstavil
svojo izvoljenko: »Joj, kako ti izgledaš grd ob tej lepotici.« Saj ni mislila dobesedno in prvi del res ne
drži, zagotovo pa drži vsaj drugi
del, da je Karin lepotica. Kaj ne bi
bila, saj v njej bije slovensko srce.
Karin Filipin in Damiano Tamanti sta pred Bogom posvetila
svojo ljubezen.
Damiano pa je po oœetu Italijan in
po materi Švicar.
Lep je bil njun poroœni dan, zelo lep.
Ne zaradi vremena, ampak zaradi
vsega truda, ki sta ga vložila v pripravo na ta dan. Vsako podrobnost
sta obdelala, vse sta jemala skrajno
resno. Zato sta k poroki prišla
sprošœena, polna iskrenega veselja,
saj sta vedela, da sta vse storila in
da je napoœil samo njun trenutek –
trenutek, ko si bosta za vedno podarila medsebojno ljubezen.
Skupna sreœa v zakonu je projekt,
je gradbišœe, je nekaj, kar se stalno
gradi in v kar je treba ogromno
vlagati. Ampak vidva, Karin in
Damiano, se tega ne bojita in želimo vama, da bi z obilnim blagoslovom v vsem uspela.
Maša v naravi
Društvo Triglav se je tudi letos
skrbno potrudilo za organizacijo
predpoletnega sreœanja v naravi.
To se obiœajno dogaja v Dottikonu,
kjer pred gozdno koœo obhajamo
najprej sveto mašo, sledi skupni
zajtrk – kavica in rogljiœki, potem
pa prijeten pohod, da se telo pripravi na obilen popodanski piknik.
Udeležba je bila kar velika - na
župnikovo in predvsem na božje
zadovoljstvo se nas je veliko zbralo
že pri maši in ne samo potem.
Bili smo deležni sonca, telesnega
in dušnega blagra – kaj bi še veœ
mogli priœakovati od enega takega
doživetja. Bogu hvala zanj in seveda tudi požrtvovalnim œlanom društva Triglav.
Pred pohodom smo se zbrali najprej ob mašni daritvi pred koœo v Dottikonu.
38
ZgodbA
M. I. F.:
VSe OSTALO
SO SAMO SANJe
»Zmeraj boš otrok, nikoli se ne boš postaral, nikoli ne
boš umrl. Samo legel boš, da za nekaj œasa zaspiš!«
»Smrt!« se je zahehetal. »No, kaj takega! To prekaša
vse, kar sem kdaj slišal! Kakšne kratkovidne avše so
vendar te velike opice v primerjavi z nami, malimi
škrati. Smrt! Takega nesmisla še nisem slišal!«
Axel Munthe, SAN MICHELE
Jesen
»And you want to travel with her,
and you want to travel blind,
and you know you can trust her,
for she‘s touched your perfect body with her
mind.«1(LC)
Lepo zgodnje jesensko pozno popoldne. Prijatelja
Tomaža sem zapeljal do Ljubljane.
Ob osmih zveœer ima predstavo v teatru. Ni mi do
predstave, saj sem jo že videl. Ura je šest. Poœasi grem
proti Tromostovju. Poœutim se kot svoboden ptiœek.
Ustavim se pred stopnicami franœiškanske cerkve in
pogledam gor proti vratom. Že dolgo nisem bil notri.
Ob ograji na vrhu stopnic sedi œrnolaso dekle z zemljevidom v roki. Vzpnem se teh nekaj stopnic, ko me
dekle ogovori:
»Oprostite, mi lahko poveste, kje je nekakšen zmajski
most?«
Slovenšœina z nekim œudnim tujim naglasom. Ni
Slovenka! Pomislim na kakšno œrnogorsko ali bosansko bitje, ampak te ponavadi ne govore slovenšœine.
Ustavim se in si jo ogledam. Ta pa ni od tukaj in tudi
z juga ne. Lase ima zadaj spete v kito. Nos kot pri
kakšni Grkinji. Lepe œrne oœi in moœne obrvi. Dolge
roke in tanki prsti. Zagotovo igra klavir. Zanimivo. Na
koncu tanke zlate verižice na vratu lepa mala Davidova
zvezda. Nobenega drugega nakita. Œrne hlaœe in bela
1 »In ti želiš potovati z njo,/ želiš potovati na slepo,/
in veš, da ji lahko zaupaš,/ ker se je dotaknila tvojega popolnega telesa s svojo dušo.«
majica z V izrezom, œipkastim robom in svetlo modro
œrto. Œrne balerinke.
»Seveda vem – vam lahko pokažem pot? Kolikor vem,
so tam štirje zmaji. Od kje pa ste?«
»Izrael,« odgovori in vstane.
»Lepo, jaz sem Mihael – Miha,« in ji ponudim roko.
»Moje ime je Rebecca.«
»Zelo lepo ime – turistka?« reœem in najprej pomislim,
koliko je stara.
»Ne, tukaj se še malo uœim slovenšœine – študiram filozofijo in teologijo – en slovanski jezik pa je obvezen.«
Hm, zanimivo in simpatiœno dekle. Všeœ mi je njen
nasmeh in lepe oœi. Poœasi kreneva po stopnicah navzdol in ob Ljubljanici ob arkadah œez tržnico, proti
Zmajskemu mostu. Pove, da je doma v Jeruzalemu, da
je sem prišla za tri mesece, da bi se dobro nauœila
slovenšœine in si ogledala deželo. Stanuje kar v hotelu
Turist in išœe cenejšo sobo. Fulbrightova štipendija.
Poœutim se majhnega. Jaz, ki sem svojo štipendijo izgubil zaradi svoje verbalne podpore Izraelcem.
Povem ji, da sem iz Kranja in da sem po nakljuœju tukaj s prijateljem, ki je igralec.
Bil je lep topel veœer, ni se mi mudilo nikamor, sprehajala sva se ob Ljubljanici, klepetala in šla na radensko. Ura je deset. Moram po prijatelja, ker sem mu
obljubil, da ga peljem domov.
Poœasi greva nazaj do vogala hotela.
Za jutri jo povabim, da jo lahko peljem na Bled, seveda
œe jo to zanima in œe ima œas.
Kratek premislek, œutim pogled na sebi in nato:
»Bom pa enkrat spustila predavanje. Saj je na programu samo film o Sloveniji.«
»To ti pa jaz lahko razkažem,« se ponudim in v mislih
izraœunam, da bi potreboval teden dni dopusta, kar
precej dinarjev in še kaj. Ne bom razmišljal o tem.
Mogoœe sem rekel prehitro. Nisem ravno pri denarju,
saj sem se pravkar vrnil iz vojske.
»OK, dobiva se jutri zjutraj ob osmih pred hotelom.
Tam lahko parkiram.« Pogleda me v oœi in reœe:
»Hvala ti za vse,« in mi ponudi roko.
Stisnem jo in jo rahlo poljubim na lice.
»Jutri se vidiva, dobro spi.«
Pomahava si. Odide v avlo hotela, jaz pa proti avtu.
Tam me že œaka Tomaž. Ne reœe niœ pametnega – verjetno je utrujen, jaz pa sem tudi bolj tiho in z mislimi
39
ZgodbA
nekje daleœ. Vožnja je bila kratka in Kranj je bil naenkrat. Nekaj besed in lahko noœ.
Odpravim se domov.
Ker ni tovornjakov, parkiram kar na dvorišœu pred
hišo ter še nekaj œasa sedim in gledam v noœ in v zvezde. Moj gospod Bog, kaj je zdaj to?
Slabo spim, bledem o vsem mogoœem, o Rebecci pa
niœ. To me jezi in zjutraj vstanem kar malo slabe volje.
Pokliœem v službo. Prosim, pišite mi dopust. Imam ga
še nekaj. Hranil sem ga za kakšno lokostrelsko tekmo.
Ampak zdaj so mnogo važnejše stvari na programu.
Mama me vpraša, kam grem.
»Na lepše!« je kratek odgovor in ona že ve, da me nima smisla kaj veœ spraševati.
Vzamem najlepši temno moder shetland pulover, zlezem v oprane kavbojke in mokasine, pograbim še lok,
pušœice in œrno vetrovko ter vse skupaj odnesem dol v
avto.
Ura je že sedem.
Mami naroœim, da pridem, ko pridem in ji dam poljub
na œelo.
»Vse bo v redu, ne skrbi, pridem zveœer, mogoœe bolj
pozno.«
»Si se pa enkrat zrihtal – lepo. Pazi na cesti!« še
zakliœe za menoj, ko že steœem skozi vrata.
Na cesti gneœa kot ponavadi. Vleœe se. Upam, da pridem pravoœasno. Ura je pet minut do osmih, ko se
ustavim pred Turistom.
Rebecca že stoji pred vrati. To mi je všeœ. Rad imam
toœne ljudi. Œudovita je. Veœja je, kot se mi je zdela
vœeraj in še lepša. Œrni dolgi lasje do sredine hrbta,
tokrat samo speti in gladko poœesani nazaj, oprijete
œrne hlaœe, balerinke, ohlapen svetlo moder pulover,
majhna œrna torbica preko rame in nasmeh na obrazu, ki mi je bil všeœ že vœeraj.
Moj Gospod!
Ustavim, skoœim iz avta, ona me zagleda in se nasmehne, dam ji roko, pozdravim in naenkrat zaœutim
njen rahel poljub na licu in vonj parfuma Chanel 5.
Uff! Lep dan bo, pomislim.
»Si dobro spala?« jo vprašam.
»Ja, boljše ne bi mogla.«
»Potem pa na pot.« Usedeva se v avto. Rebecca pogleda nazaj in zagleda lok in pušœice.
»Kaj pa imaš to?«
40
»Ah, samo lok, popoldne greva na grad Kamen streljat
kozle, lokostrelec sem,« se zasmejim.
»Pa ne kakšnih živali! Tega ne bi hotela!«
»Tudi jaz ne, nikoli. Jih imam preveœ rad.«
Primem jo za roko in jo rahlo stisnem.
Proti Gorenjski ni posebnega prometa, vsi so že v službah od šestih zjutraj. Poœasi se peljeva mimo Medvod
proti Kranju in naprej skozi Radovljico proti Bledu.
Razlagam ji okolico, ki se vidi iz avtomobila, nobenih
besed o meni ali o njej. Kakor da je že vse jasno in da
pojasnila niso pomembna, kot da se poznava že zelo
dolgo.
»Veš kaj, najprej greva nekam na kavo, potem pa lahko okrog jezera peš in še na grad, ampak tja se bova
peljala, nimaš pravih œevljev za v tisti klanec.«
Parkirava pri slašœiœarni in naroœiva kavo in kakav
zanjo.
Pot okrog jezera je lepa. Listje že nekoliko rumeni in
rdeœi, voda je mirna in polna raœk, ki se prepirajo,
nekaj œolnov in le vsake toliko œasa se oglasi zvon želja
z otoka.
»Kaj pa tako zvoni?« vpraša.
»Te zanima? Potem greva pogledat!« V Zaki kot edina
skoœiva na pletno in že se peljemo proti otoku. Med
tednom ni veliko turistov s te strani jezera, razlaga
pletnar. Veœina gre izpred hotela Park.
»Toliko stopnic!«
»Ja, œe se poroœiš, te mora ženin na rokah nesti gor.«
»O ja, to bi pa rada videla.«
»Nikoli se ne ve, mogoœe pa boš,« ji reœem. »Saj nimaš
niti petdeset kilogramov!« se zasmejim in jo pogledam v
oœi.
Zasmeje se. Potem sva tiho do vrha. Previdno stopiva
v cerkev. Jaz se pokrižam, od strani jo pogledam in
tudi Rebecca se pokriža. Zanimivo!
Na drugi strani visi vrv zvona želja. Povem ji, da mora
potegniti in œe se zvon oglasi, naj si nekaj zaželi.
Pokažem ji, kako to gre. Na moj moœan poteg se zvon
takoj odzove.
Pomislim nanjo in pri srcu mi je toplo.
Zdaj je ona na vrsti. Vleœe in vleœe, toda niœ. Prelahka
je. Zvon je pretežek.
»Pomagal ti bom, ampak potem so to najine skupne
želje!« ji reœem in pomagam. Zvon se takoj oglasi.
Nadaljevanje prihodnjiœ
L U ΠK I N K o T I ΠE K
eGIpTOVSKI JOžeF
Jakob je imel dvanajst sinov. Enemu
izmed njih je bilo
ime Jožef. Jakob
ga je imel najrajši
in mu je dal v dar
pisano haljico, ki
se imenuje tudi tunika.
Drugi sinovi so
Jožefu zelo zavidali, ker je bil oœetov
najljubši sin.
Nekega dne, ko so
pasli œrede ovac
daleœ od doma, je
Jakob poslal Jožefa, naj gre pogledat, kako jim gre.
Bratje pa so Jožefa
zgrabili, mu slekli
haljico in brata prodali nekim trgovcem, ki so ga odpeljali v daljno deželo, imenovano Egipt. Oœetu so
pripovedovali, da ga je raztrgala divja zver.
STrA©ILO
1. Napravi dva šopa vejic.
2. Šopa poveži v križ in ga priveži na leseno palico.
3. Kos tkanine prepogni in izreži s škarjami polkrog, velik
kot glava strašila.
4. Na kos kartona nariši glavo, zvij v krog in zlepi, kot prikazuje slika.
5. Namesti tuniko, trak okrog vratu in nazadnje glavo iz kartona. Zdaj imaš strašilo, ki nosi podobno tuniko, kot jo je
imel egiptovski Jožef.
41
M A L o Z A Ø A L o
Žena je obiskovala ure petja, doma pa je vadila. Toda
vedno, kadar je vadila petje doma, je mož stal na balkonu.
»Zakaj vedno stojiš na balkonu, kadar pojem?«
»Zato, da sosedje ne mislijo, da te pretepam!«
Bohinjec umira. Okoli postelje je zbrana vsa njegova
družina in bližnji sosedje. Popoldne se Bohinjec za hip
zave, usede se, pogleda ženo in reœe:
»Francka, Tone mi dolguje tristo jurjev!«
Nato pade nazaj na blazino, Francka pa zaihti:
»Slišite, ljudje, v zadnjih minutah pa tako jasne misli!«
Œez nekaj trenutkov se Bohinjec ponovno zave, pogleda ženo in reœe:
»Poldetu sem dolžan milijon!«
»O ljudje, slišite! Se mu že blede, že blede!« zavpije
Francka.
Mujo se je vrnil z nakupovanja v Italiji in se pohvalil
prijatelju:
»Nakupil sem si cel kup stvari, najbolj pa mi je všeœ
moja nova jakna!«
»Kakšna pa je ta jakna?«
»Oh, kako naj ti razložim? Veš kakšne barve je ringlo?«
»Vem.«
»No, ravno taka, samo da je zelena.«
Hotelski gost je s prtljago prišel iz sobe v recepcijo,
glasno vrgel kljuœ na pult in jezno dejal receptorju:
»Niti dan veœ ne ostanem tukaj! Ponoœi sem ubil 89
komarjev!«
»Kaj res? Pa resniœno ne bi še kakšen dan ostali?«
»Œe bi imel toliko dolgov kot ti, bi se bal, da bi sreœal
svoje upnike!«
»To se meni ne more pripetiti!«
»Zakaj pa ne?«
»Ker se vozim z avtom, oni pa hodijo peš!«
Sreœali so se Ameriœan, Rus in Bosanec ter se priœeli
pogovarjati o gospodarstvu.
»Mi ob devetih zaœnemo konstruirati letalo, ob dveh
pa že leti po nebu!« je rekel Ameriœan.
»Mi ob devetih priœnemo graditi ladjo, ob desetih pa jo
že lahko splovimo!« se je oglasil Rus.
42
»Pri nas pa ob devetih priœnemo graditi pivovarno,
deset minut kasneje smo pa že vsi pijani!« se je pohvalil Bosanec.
»Zakaj Boga vsak dan prosimo za kruh?« je vprašal
uœitelj verouka.
»Zato, da imamo vsak dan svežega!« se je oglasila
Milenca.
Janezek vstopi na avtobus, se vrže na sedež za voznikom in reœe:
»Prosim, peljite 5 km daleœ s hitrostjo 50 km/h, potem
pa 3 km s hitrostjo 45 km/h in mi potem povejte, kako
dolgo ste vozili in koliko kilometrov ste prevozili, da
bom napisal rešitev domaœe naloge.«
Šef ima prav.
Šef ima vedno prav.
Œe delavec misli, da šef nima prav, naj si prebere prvi
dve zapovedi.
Šef na delovnem mestu ne spi, ampak poœiva.
Šef ne žre, ampak se prehranjuje.
Šef ne pije, ampak degustira.
Šef ne zamuja s prihodom na delo, on je službeno zadržan.
Šef ne zapušœa delovnega mesta, on je potreben tudi
drugje.
Delavcu ni potrebno razmišljati, kajti namesto njega
razmišlja šef.
Œe ima delavec kakšno idejo, naj si prebere 9. zapoved.
Œe pa delavec sluœajno misli, mora misliti enako kot
šef.
Za skupne uspehe je vedno zaslužen šef.
Uradnika se sreœata na hodniku ministrstva. Prvi
vpraša drugega:
»Kaj ti tudi ne moreš spati?«
»Zakaj ste dali Jureta na disciplinsko, saj ni prav niœ
naredil.«
»Ravno zato!«
»Slišal sem, da atomska bomba stane petsto milijonov
dolarjev,« je razmišljal Gorenjec. »Niœ ne bi imel proti,
da bi mi ena padla na dvorišœe.«
ogLASI
901A11 - Dragi rojaki! Za Vaøo SELITEV v domovino se Vam toplo
priporoœamo. – Naø naslov: Gebr. HORÆEN, Möbeltransporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62).
– Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenøœini ali nemøœini.
909B01 – Na mirni, elitni lokaciji z lepim razgledom (ponoœi razgled razsvetljenega mesta Celje), ob gozdu – naselje Prekorje (5 min. od AC-Celje) prodajamo nepremiœnino: 750 m2 stavbnega zemljišœa (nadstropna
hiša s kletjo, centr. kurjavo, TV in internet prikljuœek); 350 m2 cesta, vrt;
15000 m2 gozda. Cena 150.000,00 eur. Dodatno tudi 6100 m2 travnika
– zazidalna parcela (6 gradbenih parcel v urejanju). Skupna cena:
200.000,00 eur. Tel: 00386 40 899 263, tel. dopoldan: 00386 3 80 95
088 (Ada-Brigita Požeg).
909A02 – V dvoje je življenje lepše. Slovenka, vdova, stara 65 let, živeœa
na Bavarskem želi spoznati moškega za skupno življenje. Œe ste resnega
znaœaja in se zanimate za umetnost in kulturo, pošljite dopis s sliko na
šifro »Geli« na naslov uredništva Naše luœi.
907B01 - V okolici Kranja prodam enonadstropno hišo (letnik 1988) z vikendom (20 m2) na parceli (900 m2). Ima vse prikljuœke,
centralno napeljavo in je vseljiva takoj. Cena 280.000 EUR. Ostalo po dogovoru. Tel: 00386 (0)41 612 553 (glej sliko zgoraj)
AKTUALNO 2009
Državni svet podprl sprejem vojnih zakonov
Državni svet se je na seji, ki je potekala v Mariboru,
pozitivno opredelil do sprememb vojnih zakonov.
Svetniki so brez posebnih pripomb podprli tako predlog novele zakona o vojnih grobišœih kot tudi predlog
novele zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki ju je v zakonodajni postopek vložilo 52 poslancev koalicije in SLS
s prvopodpisanim Bojanom Kontiœem.
Predstavnik predlagateljev Miran Potrœ (SD) je pojasnil, da gre za zakona, ki sta bila v zadnjih letih na
dnevnem redu že veœkrat, doslej pa politiki ni uspelo
najti kar najširšega soglasja za njun sprejem. Po njegovem mnenju so zdaj, vsaj glede zakona o vojnih
grobišœih, predlagane ustrezne rešitve, pri œemer so
bile upoštevane tri politiœne odloœitve. Med njimi je
naštel odloœitev, da se v glavnem mestu postavi spomenik vsem žrtvam vojn s posvetilnim napisom, prav
tako pa tudi to, da se grobišœa po vojni pobitih oseb
obeležijo z napisom, da gre za žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, ter da se na Teharjah postavi osrednja vseslovenska kostnica.
Žal pa, kot je dejal, pri zakonu o žrtvah vojnega nasilja
ne more izraziti popolnega zadovoljstva, kljub temu pa
priœakuje, da bo dobil veliko podporo v parlamentu.
Povedal je, da so tudi v tem mandatu skušali uskladiti
besedilo med vsemi strankami, a jim to ni uspelo, zato
se je pet strank, koalicija in SLS, odloœilo, da zakon kljub
temu vloži v proceduro. Razloga za takšno odloœitev sta
odloœba ustavnega sodišœa iz leta 2006 ter ocena, da so
razlike med posameznimi strankami o nekaterih
doloœbah zakona tako velike, da soglasja ne bo mogoœe
dobiti in zato nima veœ smisla œakati, je povedal.
Oglas sme obsegati najveœ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z veœkratno zaporedno objavo naraøœa tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plaœilo pri poverjenikih, slovenskih æupnijah ali na uredniøtvu.
Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
NAŠA LUČ Glasilo
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vpraøanja
Izdajatelj in zaloænik: DRUÆINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemœija • Odgovorni urednik: Ljubo
Bekø, Ljubljana • Uredniøtvo: Naøa luœ, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1,
SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROŒNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 37,95 EUR • Švica 57,75 CHF • Velika Britanija 31,90 GBP • Avstralija
74,25 AUD • Kanada 63,80 CAD • ZDA 51,70 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje
z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 40,70 evra.
LETNA NAROŒNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 27 EUR • Švedska 296 SEK • Švica 42 CHF • Velika Britanija 24 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. Revija izhaja tudi s finanœno pomoœjo Ministrstva za kulturo.
Naroœnino lahko plaœate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski raœun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUÆINA, d.o.o., s pripisom
za Naøo luœ, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naroœnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafiœna priprava: Atelje
Villa, d.o.o., Il. Bistrica • Tisk: Schwarz, d.o.o.
43
UREDNI©TVO IN UPRAVA: NA©A LU», POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
ANGLIJA
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
æupnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
HRVAØKA
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) 01. 5442 575, F (*43) 01. 5442 575 13
æupnik in delegat: Anton Øtekl
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA LINZ
æupnik: Anton Øtekl (glej Dunaj)
informacije: Anton Zore, T 07. 3230 4588
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
æupnik: p. mag. Joæe Lampret
SLOVENSKA ÆUPNIJA VORARLBERG
Kirchweg 6, 6841 MäDER, Vorarlberg
T (*43) 05. 5236 2166, F (*43) 05. 52 36 21 666
M (*43) 066. 4526 0667
æupnik: Janez Æagar
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
æupnik: mag. Joæe Andoløek
Øt. Primoæ 65, 9123 Øt. Primoæ
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA - NIZOZEMSKA
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
FRANCIJA
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
æupnik in delegat: Joæe Kamin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
æupnik in delegat: Joæe Kamin,
e-naslov: [email protected]
duhovnik v pokoju: Anton Dejak
9, rue Saint Gorgon, 57710 AUMETZ
tel. (*33) 03. 8291 8506
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
æupnik: Øtefan Œukman
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07. 3380 015
Trubarjeva 1, 8310 Øentjernej
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIØKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 7187 282
rektor msgr. dr. Joæko Pirc
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
æupnik: Karel Bolœina, T (*39) 0481. 21849
M 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMŒIJA
KOORDINACIJA DPSPS
predstavnik pri NŠK: Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
æupnik: Izidor Peœovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
æupnik: Alojzij Rajk
M (*49) (0)173/340.82.95
e-naslov: [email protected] alojzij.rajk@
rkc.si
KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T 0201. 3109 862
SLOVENSKA KAT. ÆUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
æupnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
æupnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
æupnik: Stanislav Gajøek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
æupnik: dr. Zvone Øtrubelj
e-naslov: [email protected]
æupnik-sodelavec: Igor Kraøna
Am Lehenweg 18, 70180 Stuttgart
tel. (*49) 0711. 3417 720
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 AUGSBURG
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
æupnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA ULM
Neukirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (*49) 0731 - 37 99 670
æupnik: Roman Kutin, (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MüNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
spletna stran: www.skm-muenchen.de
æupnik: Janez Pucelj
e-naslov: [email protected]
župnik pomoœnik: Marjan Beœan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadæi Milentija 75, 11000 BEOGRAD
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
æupnik: stolni župnik
ØVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
æupnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ØVICA - LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIØKA MISIJA ZüRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
æupnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUÆBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55
Poslovni raËun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Romanje treh Slovenij, Sv. Višarje, 2. 8. 2009
Silvester Gaberšœek,
letošnji predavatelj na
romanju treh Slovenij
Visoki gostje so z zanimanjem prisluhnili predavatelju.
Kje so naše meje, so se
spraševali tudi naši
mlajši romarji.
Starejši romarji so te meje doživljali na svoji
koži.
Lojze Peterle je s
svojo prisotnostjo
dal evropsko težo
samemu romanju.
Polno Marijino svetišœe je postalo že zašœitni znak
Koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak je
romanja.
ob somaševanju duhovnikov iz zamejstva, zdomstva in izseljenstva vodil
letošnjo sveto daritev.
Fantovski pevski zbor
Dobrova je poskrbel za
ubrano petje pri sv. maši in
pri kulturnem programu.
Z nekdanjo ministrico
Mojco Kucler Dolinar so se
slikali naši zvesti romarji,
rojaki iz Ingolstadta.
Vzgojni seminar za mlade družine v Langenargnu pri Bodenskem jezeru (od 12. do 14. junija 2009)
Na dan prihoda smo po večerji pripravili družabni večer.
Po zajtrku smo družinski seminar začeli s skupnim petjem.
Starši so se v delovnih skupinah pogovarjali o vzgojnih nalogah in o tem, kaj pomeni danes biti primeren in dober vzgojitelj.
Na zaključnem plenumu smo strnili razmišljanja iz predavanj in pogovorov.
Na ladji smo pogasili žejo s pivom.
Skupni izlet nas je v soboto popoldne popeljal ob krasnem vremenu na kratko plovbo z ladjo iz Langenargna do Lindaua.
Zvečer smo uživali ob zahajajočem soncu in slovenskih melodijah.
Skupno nedeljsko blagoslužje z nemško skupnostjo.